17. januarja 1991 se je v okviru zalivske vojne začela operacija Puščavski vihar. Kuvajtčani in večina arabskih koalicijskih držav za to operacijo uporablja izraz vojna kuvajtske osvoboditve, medtem ko jo Iračani imenujejo mati vseh bitk.
Mineva 27 let od začetka operacije Puščavski vihar, s katero je mednarodna skupnost osvobodila Kuvajt, ki ga je pol leta prej zasedel Irak. Operacija se je začela s silovitimi zračnimi napadi, ki jim je sledila obsežna kopenska ofenziva.
Iraška invazija na Kuvajt – povod in vzrok za Zalivsko vojno
Pod vodstvom Sadama Huseina je Irak napadel Kuvajt zaradi domnevnega črpanja nafte na iraškem ozemlju. Zasedel ga je z bliskovito akcijo 2. avgusta 1990. Tedaj je državico v Perzijskem zalivu preplavilo 100 tisoč iraških vojakov in 300 tankov. Kuvajtska vojska, ki je štela le 16 tisoč mož, se je vdala in iraške enote so zasedle ulice glavnega mesta. Takratni kuvajtski emir Džaber al Ahmed al Sabah je pobegnil v Savdsko Arabijo.
V Bagdadu so slavili zmago. Uradni radio je poročal o koncu “izdajalskega režima”, ki je kradel iraško nafto in sodeloval v “ameriško-sionistični zaroti” proti Iraku. Kuvajtski radio je Kuvajtčane pozival, naj “branijo svojo zemljo, pesek in puščavske sipine” pred “strahopetno invazijo”, bratske arabske države pa prosil za pomoč. Zaman, odpora praktično ni bilo, arabske države pa so bile razdeljene.
Varnostni svet ZN je takoj obsodil invazijo. Ukazal je gospodarske in vojaške sankcije proti Iraku, medtem ko je dal iraški vojski ultimat, da se umakne iz Kuvajta do 15. januarja 1991. Prebivalci Kuvajta so množično bežali v Savdsko Arabijo, kamor se je zatekla tudi njihova vlada, ki je še vedno uživala naklonjenost mednarodne skupnosti. Mednarodna skupnost se je za vojaško posredovanje odločila, ko so se izjalovila vsa diplomatska prizadevanja za rešitev krize. Ker se Sadam Husein, takratni iraški voditelj, za zahteve mednarodne skupnosti ni zmenil, se je čez dva dni začela vojaška operacija. Puščavski vihar je bil odločna in učinkovita vojaška akcija. 22. februarja 1991 je Irak pristal na premirje, ki ga je predlagala Sovjetska zveza. Sporazum je predvideval, da se bodo iraške sile v treh tednih umaknile nato bi sledilo premirje. Sporazum je zahteval še kontrolo umika in premirja s strani Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. ZDA so predloge odklonile, vendar obljubile, da iraških sil pri umiku ne bodo napadle, Iraku pa so dale 24 ur časa, da z umikom tudi začne. Zavezniki so 22. februarja 1991 začeli s kopensko ofenzivo. 28. februarja 1991 je glavni akter protiiraške koalicije, ameriški predsednik George Bush starejši, sporočil, da je Kuvajt osvobojen in da je iraška vojska poražena. Naslednji dan je Bagdad pristal na vse resolucije, ki so jih ZN sprejeli po iraški zasedbi Kuvajta.
Posledice Zalivske vojne
V Kuvajtu je oblast ponovno prevzel emir in nadaljeval konzervativno vlado, ki je delovala proti domnevnim kolaboratorjem. Več sto ljudi je moralo državo zapustiti. Sadam Husein se je obdržal na oblasti. Njegova nepremišljena poteza je imela hude posledice za obe državi. ZN so sankcije proti Iraku ohranili tudi po osvoboditvi Kuvajta, kar je imelo katastrofalne posledice za iraško gospodarstvo in prebivalstvo.
Nekatere na Zahodu je motilo dejstvo, da je Irak še naprej vodil človek, ki je zasedel Kuvajt
Delo, ki ga leta 1991 ni opravil George Bush starejši, je leta 2003 z napadom na Irak dokončal njegov sin. ZDA so s pojasnilom, da ima Irak orožje za množično uničevanje, brez podpore mednarodne skupnosti napadle to državo in strmoglavile režim Sadama Huseina. Iraškega diktatorja so ujeli, proti njemu izvedli sojenje na posebnem sodišču in ga zaradi zločinov proti človeštvu obsodili na smrt z obešanjem (30. december 2006, Bagdad).
BBC-jev dokumentarni film o zalivski vojni.
