Začetnik modernega turizma in zdraviliškega delovanja na Bledu, švicar Arnold Rikli, se je po hidropatskih načelih najprej zdravil sam, leta 1852 pa je prišel okrevat na Bled. Kraj mu je postal tako všeč, da se je čez nekaj let kar za stalno naselil tam in ustanovil “Naravni zdravilni zavod za heliohidroterapijsko zdravljenje”. Na zdraviliško stavbo je napisal: “Voda seveda koristi, še več pa zrak in največ svetloba.”

To so bili trije osnovni elementi Riklijeve tako imenovane “atmosferske kure”. V programu je imel tudi kopanje; moški in ženske so se kopali ločeno v posebnih kadeh. Sončenje je bilo obvezno, k zdravljenju pa sta sodili še vegetarijanska prehrana in masaža. Priporočal je hojo z bosimi nogami po travi in prepovedoval modna oblačila. Domačini so ga seveda gledali bolj postrani, saj je svoje goste vodil okoli napol oblečene – to je bilo v tistih časih drzno in spotakljivo.

Njegova terapija je temeljila na vegetarijanski prehrani, sončnih, zračnih in vodnih kopelih. Njegova klimatska terapija je trajala mesec dni. V zdravilišče je uvedel stroga pravila, tako glede obleke, kot tudi hrane in predpisane dejavnosti. Kajenje kot pitje alkoholnih pijač je bilo prepovedano. Sestavni del zdravljenja so bili tudi sprehodi. Bolniki so zjutraj šli na sprehod, po navadi med peto in šesto uro. Zajtrk so imeli kar nekje v naravi. Nato so počivali ali pa se kopali v jezeru ali v zdravilišču ter se sončili. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10 °C in 15,6 °C. Rikli je priporočal izmenično uporabe hladne in parne kopeli, saj je bil mnenja da se je s tem organizem utrjeval. Po kopelih so se morali gostje obvezno sončiti v posebnih lesenih utah, odprte proti soncu. Sončili so se goli. Imeli so zagotovljeno popolno diskretnost, ampak za tiste čase na prelomu 19. stoletja, je bilo golo sončenje nekaj nezaslišanega. Med opoldanskim odmorom so imeli skromno kosilo, popoldne pa so nadaljevali s kopelmi in sončenjem in krajšimi sprehodi. Nekje okrog šeste ure zvečer je bil glavni dnevni obrok, nato pa so bili gostje prosti. Hrana je bila zelo preprosta, pusta in strogo vegetarijanska. Za meso so morali gostje posebej doplačati. Spat so morali hoditi zgodaj, saj jih je čakal naporen naslednji dan.

Vsak pacient je imel svoj program zdravljenja in če se kdo ni strinjal s tem načinom zdravljenja, je moral zdravilišče zapustiti. Mnogi zdravniki se z njegovim načinom zdravljenja niso strinjali, ker se ni držal tedanjih ustaljenih medicinskih prijemov. Rikli je nasprotoval t. i. puščanju krvi, saj je menil, da bolnemu organizmu s tem lahko samo škodimo. Njegova ordinacija je bila namenjena pogovorom s pacienti in izdelavi ter spremljanju programa vsakega posameznika.

Riklijevo zdravljenje je po mnenju dr. Mirka Kalina pomagalo proti mnogim boleznim, npr. proti revmatizmu, migreni, nespečnosti, histerija, slabokrvnosti, slabi prekrvavitvi in debelosti.

Riklijeve metode zdravljenja so sovpadale s hidroterapijo, helioterapijo in klimatsko terapijo, ter seveda zdravim načinom prehranjevanja.

Za to zračno zdravljenje z uporabo svetlobnih in sončnih kopeli je v bližini sedanjega grajskega kopališča postavil 34 zračnih ut z enim ali dvema ležiščema. Vhodni del so zagrinjali z zavesami, a le ponoči. Tako so se gostje lahko naužili svežega zraka in lepega razgleda. Rikli je kmalu zaslovel in po letu 1870 je Bled vse bolj postajal ne samo zdraviliški, ampak tudi turističen kraj. Svojo metodo zdravljenja je razložil v posebni knjižici, ki je izšla v Ljubljani leta 1857 in znova deset let pozneje.

V obdobju njegovega delovanja na Bledu je dunajska vlada ustanovila zdraviliško komisijo, ki je skrbela za propagando in turistične informacije ter za zabavo in družabno življenje gostov. Leta 1903 so Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju ovenčali z zlato medaljo, tri leta pozneje pa so mu namenili še uradno priznanje kot pomembnemu turističnemu kraju cesarske Avstrije. Začetnik modernega turizma in zdraviliškega delovanja na Bledu, Arnold Rikli, se je rodil na današnji dan leta 1823 v Wangen an den Aare v Švici.

Vir: Radio Prvi in Wikimedia