Charles Lindbergh je danes poznan predvsem po svojih letalskih podvigih, manj pa je poznana njegova vloga političnega aktivizma.

Charles Lindbergh je vsekakor živel izjemno razburljivo življenje. Otrok švedskega migranta in kongresnika iz Minnesote Charlesa Augusta Lindbergha in njegove druge žene Evangeline, se je rodil leta 1902. Ker je bil dober učenec, se je odločil za študij mehaničnega inženirstva. Takrat je postal navdušen nad letali, čeprav letala sploh še ni videl od blizu. Kljub temu je leta 1922 zapustil univerzo in se vpisal v letalsko šolo ter leto zatem kupil svoje prvo letalo. Že leta 1924 pa se je priključil letalskim enotam ameriške vojske in začel prevažati vojaško pošto.

Letalo je bilo v tistemu času še precejšnja novost. Ljudje so bili nad njim fascinirani, novi rekordi pa so se lovili z neverjetnim zanosom in zanimanjem medijev. Letalska »histerija« je zajela vse sloje družbe in tako je leta 1919 newyorški hotelir Raymond Orteig ponudil nagrado 25 tisoč dolarjev tistemu, ki mu bo prvič uspelo brez postanka leteti iz New Yorka do Pariza. Nagrada je bila mamljiva in do leta 1927 so se štirje piloti smrtno ponesrečili, trije resno poškodovali, dva pa sta izginila. Kljub slabi statistiki, pa je nagrada premamila Lindbergha, ki je prepričal devet investitorjev, da so financirali njegov poskus. Tako je zgradil posebno letalo, ki ga je v čast svojih investitorjev poimenoval The Spirit of St. Louis, saj so vsi investitorji izhajali iz tega mesta.

Ker je imelo letalo samo en motor, so mnogi dvomili, da mu bo uspelo poleteti preko Atlantika.  Za razliko od predhodnih poskusov se je Lindbergh tudi odločil, da bo letel sam, torej brez kopilota. Prav tako ni imel s sabo padala ali radijskega oddajnika. Namesto njune teže je dodal gorivo, mediji pa so ga kljub premišljeni potezi poimenovali »leteči bedak«.

20. maja 1927 je poletel iz Long Islanda v New Yorku proti Parizu. Na poti ga je spremljala megla in utrujenost. Kljub temu pa je dan kasneje, 21. maja 1927, malce pred 22:00 uro zaokrožil nad Eifflovim stolpom ter varno pristal ob navdušenju 100 tisočglave množice. Mediji so ga zdaj poimenovali »samotni orel« in »srečni Lindy«.

Ko se je vrnil domov, se je podal na veliko vseameriško turnejo, kjer so ga slavili kot heroja, medtem ko mu je predsednik Calvin Cooledge podelil največje ameriško odlikovanje, medaljo časti. Na vabilo Dwighta Morrowa, ki je bil Lindberghov finančni svetovalec pri banki J.P Morgan, nato pa imenovan za ameriškega veleposlanika v Mehiki, je Lindbergh odšel še na turnejo po Latinski Ameriki. Tu je spoznal veleposlanikovo hči, Anne Morrow, s katero sta se leta 1929 tudi poročila. Anne je sama postala pilotka in skupaj sta začrtala kar nekaj novih letalskih poti za ameriške letalske družbe.

Njuna profiliranost v medijih pa je botrovala k temu, da so neznanci leta 1932 ugrabili njunega prvorojenca Charlesa Augustusa Lindbergh ml. Časopisni članki o »zločinu stoletja« so na dolgo in široko pisali o dogodku. Lindbergh je plačal 50.000 dolarjev odkupnine, vendar so otroka našli mrtvega nekaj tednov kasneje v bližnjem gozdu. Za ugrabitev in umor so kasneje obsodili Richarda Hauptmanna, mizarja, ki je bil leta 1936 tudi usmrčen.

Par je sicer imel skupaj šest otrok, po sojenju pa sta se prostovoljno umaknila v Britanijo, da bi se ognila medijskemu pritisku. Kljub temu je Lindbergh na prošnjo ameriške vojske nadaljeval s svojimi turnejami. Med letoma 1936 in 1938 je tako večkrat potoval v Nemčijo. Na potovanjih se je večkrat srečal s poveljnikom nemških letalskih sil Hermannom Göringom in nato pošiljal ameriškim obveščevalcev poročila o stanju nemškega letalstva.

V Britaniji je prijateljeval z ameriškim veleposlanikom Josephom Kennedyjem, očetom kasnejšega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Joseph Kennedy je bil prepričan, da je Britanija izgubljena v morebitnem spopadu z nacistično Nemčijo, zato je napel vse svoje sile, da bi ameriško vlado prepričal, da bi bilo vmešavanje v evropski spopad velika napaka. Na prigovarjanje veleposlanika se je v predvojno politiko vmešal tudi Lindbergh. Britanski vladi je poslal skrivni memorandum v katerem jo je opozoril, da bi bil samomor, če bi skupaj s Francozi posredovali zaradi kršenja Münchenskega sporazuma iz leta 1938, ki je dodelil češke Sudete nacistični Nemčiji. Zapisal je, da francoska vojska ni dovolj močna za posredovanje, britanska pa da se preveč zanaša na mornarico. Zato je priporočal, da se britanska vojska okrepi na področju letalstva, s čimer bi bil Hitler prisiljen, da se spopade s komunistično Sovjetsko zvezo.

V sosledju s Kennedyjevim prepričanjem, je Lindbergh po priključitvi Češke k nacistični Nemčiji in invaziji na Poljsko nasprotoval ne le vojaškemu posredovanju, temveč tudi vzpostavitvi koridorja za vojaško pomoč Britaniji in Franciji. »Ne verjamem, da bo ukinitev embarga na orožje pripomogla k demokraciji v Evropi.« Stal je na stališču, da bi ZDA le s težavo zagovarjale nevtralnost, če bi vojaško pomagale katerikoli strani vpleteni v vojno. Edina izjema bi bile po njegovo finančna koristi, ki bi jih ZDA lahko potegnile iz konflikta.

V drugi polovici 30. let je ameriška vlada sicer sprejela vrsto zakonov o nevtralnosti, ki so omejevali možnost za podporo katerikoli strani v evropskem konfliktu. Predsednik ZDA, Franklin Roosevelt, je po napadu na Poljsko tudi večkrat izjavil, da bodo ZDA ostale nevtralne, da pa se morata vojska in vlada pripraviti na možnost vojne.

Leta 1940 je Lindbergh postal predstavnik protivojnega odbora, imenovanega America First Committe (oz. Odbor »Najprej Amerika«). Slogan »Najprej Amerika« je že nekaj let prej začel uporabljati v svojih tabloidno obarvanih časopisih medijski baron William Randolph Hearst, ki je želel spodkopati avtoriteto Franklina D. Roosevelta. Hearst je bil namreč prepričan, da želi Roosevelt dovoliti mednarodnim bankirjem in drugim predstavnikom elit, vmešavanje v ameriško politiko. Roosveltovo novo ekonomsko politiko je tako označil za »neameriško« in »bolj komunistično od komunizma«. Lobistični odbor, kateremu je pristopil Lindbergh pa je želel doseči, da bi ZDA ostale nevtralne v drugi svetovni vojni. Odbor je deloval med 4. septembrom 1940 in 10. decembrom 1941 ter ostaja z 800 tisoč člani in 450 pododbori največja protivojna organizacija v ameriški zgodovini. Med podporniki so bili tudi kasnejša ameriška predsednika John F. Kennedy in Gerald Ford, pa producent Walt Disney, igralka Lilian Gish in arhitekt Frank Lloyd Wright.

Lindbergh je govoril na več javnih zborovanjih odbora, večinoma v osrednjem predelu ZDA. V govorih je zavzel stališče, da mora ameriška vlada še naprej spoštovati Monroevo doktrino, po kateri se ZDA niso vmešavale v evropske zadeve in obvladujejo le svojo interesno sfero v Severni in Južni Ameriki s podporo močne vojske. Verjetno pa je Lindbergh vojni nasprotoval zaradi izkušenj iz prve svetovne vojne. Njegov oče, ki je bil predstavnik v spodnjem domu ameriškega kongresa, je nasprotoval vstopu ZDA v prvo svetovno vojno. Prav tako je nasprotoval komunistični ideologiji Sovjetske zveze, zato je bil prepričan, da je nacistična Nemčija dober tampon med zahodom in Sovjetsko zvezo, vse dokler se ti dve sili ne bi neizbežno tudi spopadli. Lindbergh je nemreč ocenil, da bi se v temu spopadu obe sili lahko enostavno medsebojno izčrpali in uničili. Pri temu pa je bilo bizarno to, da so ameriški komunisti podpirali America First Committee tudi, ko je Lindbergh predstavil idejo o medsebojnem izbrisu nacizma in komunizma. Podporo odboru so odrekli šele, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo junija 1941.

Na današnji dan, 23. januarja 1941 ob 10. uri, je Lindbergh svoja stališča predstavil tudi pred ameriškim kongresnim odborom za zunanjo politiko, v katerih je nasprotoval zakonu Lend-Lease (Posojilo-najem). Po temu zakonu so Britanija, Francija ter ostale zavezniške sile, tudi jugoslovanske, med vojno dobivale finančna sredstva in vojaško pomoč ZDA. Zakon je bil v trenutku njegovega predloga nujno potreben, saj je Britanija bankrotirala in ni bila več zmožna kupovati ameriških zalog. Zato je Roosevelt neposredno po tretji izvolitvi predlagal zakon Lend-Lease, po katerem bi ZDA dobavile Britaniji vse, kar bi potrebovala za uspešen boj proti Nemčiji. Šele po nemškem porazu bi državi dosegli sporazum o dolgu, ki ga bo imela Britanija do ZDA. V predstavitvi zakona je Roosevelt plastično predstavil namen zakona z besedami: »Če gori sosedova hiša, potem se ne pogajaš o temu, koliko stane vrtna cev. Cev mu daš na razpolago, zanjo pa plača potem, ko je ogenj pogašen.«

Pred 75-članskim kongresnim odborom za zunanjo politiko je Lindbergh izjavil, da je primeren za pričo, ker pozna nemško letalstvo, je več let živel v Evropi in osebno spoznal več evropskih politikov, kot sta Josip Stalin in Hermann Göring. Dvorana je bila polna novinarjev in opazovalcev, ki so želeli osebno prisluhniti Lindberghovim besedam. Sledilo je težko, štiri in pol urno zaslišanje, v katerem je Lindbergh med drugim predlagal, da bi se ZDA pogajale z nacistično Nemčijo o paktu nevtralnosti. 9. februarja 1941 je pričal še pred ameriškim senatom. Kljub temu pa je še isti dan spodnji dom kongresa potrdil zakon Lend-Lease, mesec kasneje pa še senat.

Aprila je med novinarsko konferenco predsednik Roosevelt prvič javno kritiziral Lindbergha, ki ga je postavil v tabor »malodušnežev in spravljivcev«. Zasebno pa je Roosevelt napisal obrambnemu ministru Henryju Stimsonu, da je ob branju Lindberghovega govora iz enega izmed zborovanj dobil občutek, da bere besede nacističnega ministra propagande Göbbelsa, finančnemu ministru Henryju Morgenthau pa je zaupal, da je »absolutno prepričan, da je Lindbergh nacist.«

Nekaj dni po Rooseveltovem javnem napadu na Lindbergha, se je ta odpovedal služenju v ameriških letalskih silah, saj je, kot je zapisal, predsednik očitno izgubil vero v njegovo lojalnost ameriški državi.

Lindbergh pa je še naprej govoril na zborovanjih odbora »Najprej Amerika«. Njegov najbolj znan govor je bil v Des Moisu v Iowi septembra 1941. Za ameriško približevanje k vojni je obtožil Rooseveltovo administracijo, britansko vlado in ameriške Jude, kljub temu da je istočasno obsojal nacistični antisemitizem. »Britanska in judovska rasa nas želita vplesti v vojno zaradi razlogov, ki niso ameriški.  Največjo nevarnost naši državi predstavljajo njihovi veliki lastniški deleži v filmski industriji, v medijih, na radiu in vpliv v naši vladi.« Njegovo sporočilo je bilo torej, da Judi v ZDA predstavljajo bogato, vplivno in zarotniško tujo raso, ki je prevzela ameriške medije in se infiltrirala v ameriške politične institucije. Torej, da gre za tujo skupino, ki je sovražna Američanom.

Po govoru se je javno mnenje obrnilo proti Lindberghu. Mediji so začeli pisati, da je Lindbergh pro-nacistično usmerjen ter da projicira Hitlerjeve besede v ameriško javnost. Kmalu zatem, 7. decembra 1941, je Japonska napadla ZDA v Pearl Harbourju. Tri dni kasneje, 10. decembra, je Odbor »Najprej Amerika« prenehal delovati. V zadnji izjavi je odbor zapisal, da je vojna zdaj postala realnost, ter da je dolžnost vsakega Američana, da pripomore k porazu sil osi.

Med njimi je bil tudi Lindbergh, ki je zaprosil, da ga ponovno vključijo v ameriško vojno letalstvo, kar pa ministrstvo za vojsko po naročilu Bele hiše sprva ni dovolilo, nato pa je bil vendarle poslan na pacifiško bojišče.

Lindbergh je od konca druge svetovne vojne le še redko izražal svoje mnenje. Njegove ocene o stanju nemškega vojnega aparata leta 1940 so bile v retrospektivi in skozi zgodovinopisno sito pravilne. Je pa vprašanje, če bi Britanija vojaško vzdržala do razbremenitve ob odprtju vzhodne fronte junija 1941, če ameriška vlada ne bi vzpostavila Lend-Lease programa.

Povzeto po:

CharlesLindbergh.com (govori in citati)

Cole, Wayne S. America First. The Battle Against Intervention, 1940-1941. Madison: The University of Wisconsin Press, 1953.

Cole, Wayne S. Charles A. Lindbergh and the Battle Against American Intervention in World War II. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1974.

Duffy, James P. Lindbergh vs. Roosevelt: The Rivalry That Divided America. Washington, DC: Regnery Publishing. 2010

Lindbergh, Charles A. Charles A. Lindbergh: Autobiography of Values. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1977.

Lindbergh, Charles A. Charles A. Lindbergh: Autobiography of Values. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1977.

Mugridge, Ian. The View from Yanadu: William Randolph Hearst and United States Foreign Policy. Montreal: McGill-Queen’s Press, 1995.