Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915 (1. del)

Veliko je že bilo napisanega na temo primorskih beguncev med prvo svetovno vojno. Ob tem smo kar nekako pozabili, da so med veliko vojno na Kranjskem bivali tudi begunci iz Dalmacije, ter Galicije in Bukovine. Zato sem se odločil, da na to temo napišem diplomsko nalogo. Ker prihajam iz Idrije, sem pod drobnogled vzel območje, ki ga danes obsega občina Idrija. Sledeče besedilo, ki bo objavljeno v štirih delih, je povzetek moje diplomske naloge.

Začetek vojne

28. junija 1914 je v Sarajevu prišlo do atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije Hohenberške. To dejanje je Avstro-Ogrski dalo povod za začetek vojne. Ker Srbija ni mogla sprejeti vseh zahtev svoje severne sosede, ji je ta 28. julija napovedala vojno. Srbijo je podprla njena zaveznica carska Rusija, to pa je v vojno vključilo še Avstro-Ogrsko zaveznico Nemčijo. Slednja je 3. avgusta vojno napovedala tudi Franciji, nato pa jo je napadla preko nevtralne Belgije. To dejanje je v vojno vihro potegnilo še Veliko Britanijo.[1]

Avstro-Ogrska vojska je takoj po vojni napovedi začela prodirati proti Srbiji. Sredi meseca avgusta je prišlo do prvih spopadov na planini Cer. Na vzhodu je ruska vojska začela z ofenzivo že 8. avgusta. Po začetnih porazih so si nemške čete izborile zmagi pri Tannenbergu in Mazurskih jezerih. Avstro-Ogrska vojska je hotela dopolniti uspeh Nemcev, zato je 23. avgusta začela z ofenzivo na reki Visli.[2] V razmiku enega tedna se je monarhija bojevala na balkanski in vzhodni fronti, z začetkom bojev pa je prišlo tudi do vprašanja civilnega prebivalstva na ogroženih območjih.

Idrija in ostale občine ob začetku vojne

Dan po sarajevskem atentatu se je vest o tragičnem dogodku razširila po vsej monarhiji, prispela je tudi v Idrijo. V Izvestjih idrijske realke so zapisali sledeče:

»Dne 29. junija 1914 – na praznik sv. Petra in Pavla – je zaplapolala na realčnem poslopju črna žalna zastava, da oznani dijakom pretresujočo vest o nasilni smrti Njega c. in kr. Visokosti, presvetlega gospoda nadvojvode – prestolonaslednika Franca Ferdinanda in Njegove soproge, visoke gospe Zofije vojvodine plemenite Hohenberške. Istočasno so zavihrali črni prapori tudi z drugih javnih in zasebnih poslopij, in naše mesto – potopljeno v globoko žalost – je bilo tako kar najhitreje obveščeno o resničnosti strašne vesti, ki ji najprej nihče ni hotel verjeti. Od ust do ust je šla žalostna novica, da sta dne 28. junija 1914 dopoldne padla kot žrtvi zlobne roke cesarski princ in njegova soproga.«[3]

Ob razglasu splošne mobilizacije so svoje domove zapustili možje in fantje, vojska pa je mobilizirala tudi delovne konje in mule.[4] V Črnem Vrhu so vpoklicani možje in fantje ob odhodu prepevali domoljubne pesmi. Na splošno je bilo navdušenje nad vojno precejšnje.[5] Vse to pa se je dogajalo ravno v času, ko je bilo na poljih največ dela. Zato so morale poljska dela opravljati ženske, starejši in otroci. Kmetje iz okoliških občin so se večkrat obrnili na občino Idrija s prošnjo, da bi jim pomagala poiskati delovno silo. V zameno so ponujali dnino in hrano.[6]

Ob pomanjkanju delovne sile se je vedno bolj jasno odražalo tudi splošno pomanjkanje in revščina. Zaradi tega je pogosto prihajalo do protestov. Na tem področju so bili v Idriji vse bolj aktivni rudniški delavci, ki so svoje nezadovoljstvo izražali v verbalnih napadih na rudniško upravo. Lega mesta je aprovizacijo še otežila, saj mesto leži daleč od železnice, poleg tega pa je med vojno močno primanjkovalo cestnih transportnih sredstev.[7]

Kljub splošnemu pomanjkanju so oblasti pozvale državljane k dobrodelnosti in požrtvovalnosti za vojake na frontah. Po vsej Kranjski so začeli zbirati razne vrste živil, priboljške, pa tudi jedilni pribor, krpe, nogavice, rute, itd. V Idriji je bil v pomoč vojakom na fronti ustanovljen Ženski komite, poleg tega pa sta se v dobrodelne dejavnosti vključile tudi Čipkarska šola in Ženska industrijska šola.[8] V Spodnji Idriji se je dobrodelnim dejavnostim posvečala Marijina družba.[9]

Ko so se začeli ranjeni vojaki vračati s front, so kranjska mesta postala tudi bolnišnice. Podatkov kdaj so prvi ranjenci prispeli v Idrijo sicer ni, vemo pa, da so bivali v stavbi ljudske šole in mestne realke.[10]

Državni zakonik o varstvu civilnih oseb

11. avgusta 1914 je cesar Franc Jožef izdal državni zakonik o varstvu civilnih oseb, ki so bile za namene vojskovanja odstranjene iz njihovega bivališča. Ta je določal, kako se mora ravnati prebivalstvo v krajih, ki so bili določeni za izpraznitev. Določal je tudi, kam mora prebivalstvo oditi, in sicer v begunska taborišča in v predpisane občine, ki pa niso smele nastaniti večjega števila za delo nesposobnih beguncev, kot 2% celotnega prebivalstva občine oz. 2000 oseb. Glede njihove preskrbe je določal, da mora hrana biti zadostna in okusna. Odškodnino za njihovo preskrbo je nalagal državi. Za odrasle begunce je dnevna odškodnina znašala eno krono, za otroke pa 60 vinarjev. Odškodnina se je izplačevala prvega in petnajstega v mesecu.[11]

Državni zakonik o varstvu civilnih oseb. SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10.

Prihod beguncev iz Dalmacije

Prvi so na Kranjsko prispeli begunci iz Dalmacije. O njih je Slovenec 23. septembra poročal sledeče:

»Med naše ljudstvo je prišlo več Dalmatincev – pravoslavnih Hrvatov južno od Kotora, in Rusinov. Priporočit te reveže usmiljenim srcem pišemo te vrstice. Niso vsiljivci, niso postopači, ali beračenja vajeni potepuhi, nego pošteni ljudje, ki so se s svojim pridnim delom živeli na svojih posestvih, ki jim je pa vojska za nekaj časa vzela dom in jih pognala po svetu. Kaj je vedela dalmatinska žena ob črnogorski meji prav na koncu Dalmacije o svetu. Črnogorske trdnjave in naše, pa naše vojne ladje so se imele pričeti napadati: ni kazalo drugega, nego v naglici odstraniti ljudstvo, ki je prebivalo v vmesnih vaseh, kar ponoči, brez najpotrebnejše obleke, kar se je dalo urno so morali bežati in zdaj so pri nas.«[12]

Predvideva se, da so prišleki bili pravoslavni Srbi in Črnogorci iz primorskega dela, ki danes spada k Črni gori, takrat pa je kot del Dalmacije bil avstrijski. V tem predelu je stari monarhiji bila izredno pomembna luka Boka Kotorska, ki je ni hotela izgubiti.[13]

Dalmatinske begunce je sprejelo več gorenjskih občin,[14] bivali pa so tudi v občini Godovič. Ohranjena župnijska kronika, ki jo je pisal tedanji godoviški župnik Janez Nepomuk Jelenc opisuje žalost Dalmatincev, ki so bili prisiljeni zapustiti Dalmacijo in oditi v naše hladne kraje.[15]

Brzojavka s sporočilom o prihodu dalmatinskih beguncev. SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139.26. avgusta je županstvo v Idriji prejelo brzojavko, katera je sporočala, da iz Dalmacije prihaja 1000 beguncev, večinoma žensk in otrok, ki jih bodo morale preskrbovati občine.[16] Županstvu je bilo naročeno, naj sporoči, koliko beguncev bi občina lahko sprejela.[17] Županstvo je odgovorilo, da bi lahko sprejelo največ 10 beguncev, nobenemu pa ne bi moglo ponuditi dela, saj je rudniško ravnateljstvo odpustilo vse nestalne delavce, poleg tega pa se je tudi izdelovanje čipk skoraj popolnoma ustavilo. Dela še za Idrijčane ni bilo dovolj, kaj šele za begunce. Poudarilo je tudi, da bi 2% prebivalstva v primeru Idrije predstavljala 122 oseb, tako veliko število prišlekov pa bi županstvo spravilo v veliko zadrego, saj že tako primanjkuje najpotrebnejših živil in prostorov za bivanje. Na koncu je županstvo še prosilo, naj se upošteva tudi dejstvo, da je mesto kar precej oddaljeno od železnice, ter da nima praktično nobenih prometnih sredstev, kar bi že samo po sebi pozimi utegnilo postati velik problem, saj prebivalstvo nima nikakršne zaloge živil.[18]

Očitno so ti razlogi oblasti dovolj prepričali, da se v Idrijo niso odločile poslati nobenega dalmatinskega begunca. Idrija se je tako izognila dodatnemu bremenu v že sicer težkih časih, a le za nekaj tednov, saj so že konec septembra v mesto prispeli begunci iz Galicije.

Besedilo je del diplomske naloge: GRAHELJ, Gašper. Idrija med prvo svetovno vojno : begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914-1915: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, marec 2016

Viri in literatura

Viri

  1. Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Idriji.
  • SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole.
  • SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija.
  • SI_ZAL_IDR/067, fond Gimnazija Jurija Vege Idrija.
  1. Časopisni viri.
  • Slovenec.

Literatura

  1. Batič, Matic. Začetek prve svetovne vojne. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 103-109.
  2. Hodnik, Mira. Idrija v prvem letu velike vojne. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 22-28.
  3. Nećak, Dušan in Božo Repe. Prelom: 1914-1918. (Ljubljana, 2005).
  4. Podbersič, Renato. Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 379-389.
  5. Svetlik, Cvetko. Pomoč vojakom na fronti – iz zapisnikov sej Marijine družbe iz Spodnje Idrije. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 124-125.
  6. Šega, Judita. V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 47-53.

Opombe

[1] Dušan Nećak in Božo Repe, Prelom: 1914-1918 (Ljubljana, 2005), 63-65.

[2] Nećak in Repe, Prelom, 66-76.

[3] SI_ZAL_IDR/067, t. e. 1, Izvestja.

[4] Mira Hodnik, Idrija v prvem letu velike vojne. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 24-25.

[5] Matic Batič, Začetek prve svetovne vojne. V: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko (Črni Vrh, 2014), 108.

[6] Hodnik, Idrija v prvem letu velike vojne, 26-28.

[7] Prav tam.

[8] Prav tam.

[9] Cvetko Svetlik, Pomoč vojakom na fronti – iz zapisnikov sej Marijine družbe iz Spodnje Idrije. Idrijski razgledi 60, št. 1 (2015), 124.

[10] Hodnik, Idrija v prvem letu velike vojne, 26.

[11] SI_ZAL_IDR/0102, Begunci, f. 10, 11. 8. 1914.

[12] Slovenec, 23. 9. 1914, 4.

[13] Judita Šega, V naše kraje pridejo begunci. V: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! (Ljubljana, 2014), 53.

[14] Prav tam.

[15] Renato Podbersič, Begunci z vzhoda in godoviška kronika. Kronika 52 (2004), 383.

[16] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 26. 8. 1914.

[17] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 3. 9. 1914.

[18] SI_ZAL_IDR/0129, Splošno pisarniško poslovanje, f. 139, 5. 9. 1914.

_______________________________________________________________

2. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

3. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

4. DEL Idrija med prvo svetovno vojno: Begunci v mestu in okoliških vaseh v letih 1914 -1915

Up Next

Related Posts