Leta 1898 se je v Fuente Vaquerosu v Andaluziji rodil španski pesnik Federico Garcia Lorca, ključna osebnost španske pesniškega rodu 1927 (oz. Generacija 27) in simbol nedolžnih žrtev krvave državljanske vojne.

García Lorca se je rodil v manjši, vendar premožni družini v majhni vasi Fuente Vaqueros v Granadi. Bil je nadarjen otrok, čeprav se v šoli ni posebno odlikoval. Leta 1909 so se z družino preselili v Granado v Andaluziji, kjer se je sčasoma vključil v lokalne umetniške kroge. Njegova prva zbirka proznih del, Impresiones y paisajes, je bila izdana leta 1918.

Leta 1919 se je preselil v Madrid in sicer v Residencia de estudiantes, kjer je imel zaradi poznanstev v Umetniškem društvu Granade dober ugled. Na filozofski šoli madridske Univerze (danes Universidad Complutense de Madrid) se je med drugim spoprijateljil tudi z Luisom Buñuelom in Salvadorjem Dalíjem.

V svojih delih je udejanil sintezo vplivov modernizma, ljudske poezije, umetne baročne poezije in nadrealističnih teženj, proslavil pa se je z deli Ciganski romancero, Pesnik v New Yorku, Krvava svatba in Dom Bernarde Albe.

Pesnik je v svoji najbolj značilni liriki iskal bistvo ‘ciganske duše’, kajti ‘cigansko je tisto, kar je najvišje, najgloblje in najbolj aristokratsko v moji deželi, pa tudi najznačilnejše določilo in tisto, kar ohranja žar, kri in abecedo andaluzijske in univerzalne resnice’.

Proti koncu 20. let 20. stoletja je Lorca zapadel v depresijo, ker družina in prijatelji niso odobravali njegove homoseksualnosti. Lorca je med bivanjem v Ameriki, natančneje v New Yorku študiral na kolumbijski univerzi Columbia Univerisity School of General Studies.

V Španijo se je vrnil leta 1930 ob padcu diktatorstva Prima de Rivere in ponovni ustanovitvi Španske Republike. Garcia Lorca v domovini ne velja le za enega največjih lirikov 20. stoletja, marveč je tudi simbol nasprotnikov generala Franca, ki so padli v krvavi državljanski vojni. Kot glasen republikanec, homoseksualec in umetnik, ki je pisal o trpljenju marginaliziranih skupin, je bil Lorca poosebitev vsega, čemur so nacionalisti nasprotovali, in primerna tarča njihovega srda. Avgusta 1936, le mesec dni po Francovi vstaji, ki je sprožila vojno, je bil 38-letni pesnik aretiran, zaslišan in odveden pred strelski vod v bližini vasice Víznar. Še vedno obstaja velika polemika o motivih (vključeni so tudi osebni, nepolitični motivi) in podrobnostih njegove smrti.