4. aprila 1949 je bila s pogodbo ustanovljena Severnoatlantska obrambna organizacija − Nato. K organizaciji so prvi pristopili Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA.

V letih 1944 in 1945 se je iztekala druga svetovna vojna, razpadala pa je tudi protifašistična zveza. Zveza, ki je nastala v letih skupne nevarnosti, je zašla v težave. Pokazalo se je, da je znotraj skupnega delovanja ves čas tlelo mnogo nasprotnih si hotenj in da je bilo na podlagi nasprotnih si razrednih obeležij nemogoče izoblikovati trdno in dolgotrajno vojaško in politično zvezo. Trenja so se stopnjevala med deželami vzhodnega in zahodnega bloka. Nekdanjo zvezo sta nadomestila nasprotna si politična, gospodarska in vojaška bloka. Obe strani sta bili prepričani, da nasprotna sila resno ogroža njun obstoj in blaginjo. Na zahodu so ZDA mrzlično pripravljale načrte, s katerimi naj bi v skladu s splošno ameriško strategijo v celoti obkrožili Sovjetsko zvezo in vse druge socialistične države z mrežo vojaških postojank, okrepljenih z vojaško-političnimi zvezami. Od Zahodne Evrope so prek Azije do Avstralije in Latinske Amerike razpredli omrežje vojaških zvez z nalogo zatiranja komunizma.

V Zahodni Evropi so se vse sile združile okrog ZDA in takrat je bilo tudi končano njihovo povezovanje v Severnoatlantskem paktu (NATO). Nov razvoj mednarodnih odnosov in utrjevanje socialističnih držav so razglasile za veliko nevarnost, ki jo je treba na vsak način zatreti. S to gonjo so se povezale amriške notranje sile, ki so hotele premagati stališče, naj bo ameriška politika še naprej izolacionistična. Resolucija senatorja Vandenberga je vladi omogočila, da se je odrekla načelu, po katerem naj se ZDA ne povezujejo z evropskimi državami. Omogočila je tudi ustanovitev najpomembnejše zahodne vojaško-politične zveze, pakta NATO.

Zahodnoevropski sistem vojaško-političnih zvez je začel nastajati že leta 1948 z bruseljskim paktom, ki so ga kot ustanoviteljice podpisale Velika Britanija, Francija in države Beneluksa. Pogodba je bila sklenjena za 50 let in ZDA so to pobudo podpirale od vsega začetka. Takoj po sprejemu Vandenbergove resolucije so se v Bruslju začela pogajanja med ZDA in podpisnicami bruseljske pogodbe o ustanovitvi nove velike zveze, v katero bi vključili še ZDA in Kanado.

Ameriška politika je hotela ustvariti novo vojaško-politično orodje, s katerim bi lahko delovala na tako pomembnem področju, kot je Zahodna Evropa, pri čemer si je za gospodarski temelj izbrala Marshalov načrt, s katerim je Zahodni Evropi pomagala pri obnovi in razvoju.

4. aprila 1949 je bil ustanovljen pakt NATO. ZDA so hitro po ustanovitvi pakta namenile več kot milijardo dolarjev za nujno pomoč članicam te organizacije. Obenem so se zavzele, da jim bodo poslale opremo in orožje s pogojem, da ju bodo “ustvarjalno uporabile”. Tako je imelo ameriško gospodarstvo vse večji vpliv v Zahodni Evropi, saj so se močno zvišale ameriške zasebne investicije v Zahodni Evropi. Belgija, Danska, Francija, Nizozemska, Islandija, Kanada, Luksemburg, Norveška, Portugalska, ZDA in Velika Britanija so članice pakta NATO od leta 1949.

Skozi obdobje hladne vojne se je pomen zveze Nato predvsem v smislu varnosti vseskozi večal. Prihajalo je do vse večjih in pogostejših zaostrovanj med zahodnim in vzhodnim blokom, slednji pa je sčasoma razvil lastno jedrsko orožje, s čimer se je izenačila vojaška moč obeh zvez. Posledično se je med evropskimi deželami pojavil strah, ki je izviral iz dejstva, da v primeru sovjetske invazije ZDA zaradi lastne varnosti utegnejo odkloniti pomoč. Prišlo je do prvih manjših sporov in razhajanj med Evropo in ZDA.

Oboroževalna tekma je bila v polnem zagonu, krize pa so se vrstile: vietnamska vojna, kubanska kriza in druga nekoliko manjša trenja so le še povečevala nesoglasja med Zahodom in Vzhodom. S stalnim razvojem novega in mogočnejšega orožja se je vseskozi držal strah med obema velesilama, s tem pa tudi nekakšno ravnotežje, ki je tako Sovjete kot Američane sililo k neuporabi svojih medcelinskih raket z jedrskimi konicami. V letu 1982 je po ukinitvi španskega fašizma prišlo do krepitve Nato pakta z novo članico.

Zaostreno stanje med velesilama je počasi začelo topliti v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. Prišlo je do podpisa Sporazuma o balističnih raketah dolgega dosega, ki je narekoval uničenje vseh raket z dosegom nad 500 km, in razpada Varšavskega pakta leta 1989. Sledilo je post-hladnovojno obdobje zveze Nato. Republika Slovenija je v NATO vstopila leta 29. marca 2004.

Jens Stoltenberg se je med svojim prvim obiskom v Sloveniji v funkciji generalnega sekretarja zavezništva srečal tudi predsednikom republike, Borutom Pahorjem (julij 2015).

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/NATO,
• http://www.nato.int/,
• Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.