V palači Ljubljanski dvor na Kolodvorski ulici v Ljubljani, so na današnji dan leta 1923 svečano odprli kino »Ljubljanski dvor«, da bi Ljubljani podarili razkošno ‘kinogledališče’, kakršna so v dvajsetih letih preteklega stoletja gradili po vseh evropskih mestih, ki so kaj dala na svoj ugled.

To je bil tedaj največji in najlepši kinematograf na Balkanu. Slogovno stavba pripada umirjeni pozni secesiji, z večjim razkošjem pa je zaznamovana njena notranjost. Avstrijski zgodovinski spektakel Mladi Medardo (Der Junge Medarus) je bil prvi film, ki je bil predvajan na Kolodvorski 13. Film je po literarni predlogi Arthurja Schnitzlerja režiral Madžar Michael Kertesz (ta je slabih 20 let pozneje kot Michael Curtiz režiral Casablanco).

Dvorana je imela 520 sedežev, projektor Kinematik pa je bila tedaj najmodernejša filmska aparatura. Predstave je glasbeno spremljal ansambel šestih godbenikov. Prva leta so jedro programa sestavljali nemi filmi, pod katere so se podpisali vrhunski evropski in ameriški avtorji (Fritz Lang, Cecil B. DeMille, Charles Chaplin, Abel Gance, Jean Renoir …). Med številnimi tujimi filmi so gledalci v Ljubljani lahko videli tudi prvo slovensko filmsko zvezdo Ito Rino, ki je blestela v Erotikonu. Deset let po odprtju – torej leta 1933 – pa so v kinu »Ljubljanski dvor« predvajali že prvi zvočni film z naslovom »Črna smrt«.

Leta 1935 je kinematograf prevzelo železničarsko kulturno društvo Sloga, ki ga je upravljalo do leta 1946, ko so vse kinematografe podržavili. Kot Kino Sloga je deloval do začetka 90. let, ko se je preimenoval v Kino Dvor.