1.avgusta 1457 je v Rimu umrl italijanski humanist, filolog, filozof in zgodovinar, Lorenzo Valla. Znan je predvsem po tem, da je dokazal, da je Konstantinova darovnica falzifikat.
Lorenzovi starši so bili iz mesta Piacenza, a preselili so se v Rim, ko je bil oče tja poklican kot odvetnik pri najvišjem cerkvenem sodišču (concistorium). Lorenzo se je tako rodil v Rimu in tam dobil prvo izobrazbo, pozneje pa je študiral tudi v Firencah. Leta 1429 je odšel v Pavijo, kjer je dve leti učil govorništvo, kar je bil tedanji izraz za jezikoslovje in književnost.
Naučil se je grško in bil zmožen razumeti besedila, ki so jih njegovi sholastični sodobniki poznali zgolj skozi latinske prevode.
Postal je duhovnik in zaprosil za službo v cerkveni organizaciji, a zaman, saj se je bil že izkazal kot samostojen mislec. Njegova Epistola je dvignila tak škandal, da je moral celo zapustiti Rim. Nekaj let je preživel po raznih krajih, dokler se ni leta 1437 ustavil v Neaplju. Tu se je zaposlil kot tajnik kralja Alfonza Aragonskega, ki ga je odslej vedno ščitil in podpiral, celo pred Inkvizicijo. Šele leta 1448 se je lahko vrnil v Rim, kjer se je sprva posvetil samo pisanju. Pozneje ga je papež Kalist III. imenoval za apostolskega tajnika. Razen tega je bil sprejet kot predavatelj govorništva na univerzi in na raznih privatnih šolah. Obe službi je opravljal do smrti leta 1457.
Lorenzo Valla je bil plodovit pisec, a veliko njegovih del, predvsem teorij o krščanski veri in cerkvi, je bilo med inkvizicijo uničenih. Prav tako so se izgubila številna pisma, v katerih je razlagal svoja filozofska in filološka stališča.
Lorenzo Valla je osebnost izredne važnosti ne samo za italijansko kulturo in zgodovino, temveč predvsem kot eden najpristnejših predstavnikov evropskega humanizma. Zaradi njegovih ostrih in upravičenih kritik tedanji katoliški cerkvi je bil istočasno predhodnik in somišljenik Martina Lutra, kakor tudi pobudnik mnogih ideoloških in stilističnih popravkov v rimski religiji.
Njegovo delovanje izvira iz globokega poznanja latinskega jezika in iz prepričanja, da je prav nezadostno znanje jezika vzrok za dvoumno izražanje in skromno razlago stališč, ki se pojavljata pri nekaterih filozofih.
Valla je prepričan, da je poznanje jezika edino sredstvo za medsebojno razumevanje in splošno kulturno rast; slovnica in izrazoslovje sta podlaga najprej mišljenja in nato tudi govorice.
Iz tega vidika gledano, se dajo Vallovi spisi oceniti kot tematsko enotni, saj povsod postavljajo v ospredje le latinščino, pravilno uporabo jezika in nepravilne interpretacije latinskega slovničnega ustroja. Dejansko se danes, po globokem zgodovinskem odmiku, Vallovo delo po vsebini deli na dve glavni veji, filologijo in kritiko. Čeprav je bil v svojih kritičnih spisih natančen zgodovinar, mu je ta lastnost odpovedala pri edinem zgodovinskem delu, to je pri življenjepisu Ferdinanda Aragonskega, ki je bolj skromen spisek anekdot in nepotrjenih dogodkov.
Eno najpomembnejših del je Declamatio de falso credita et ementita donatione Constantini (Dokazi o neresničnosti in neobstoju Konstantinove darovnice) iz leta 1439. Valla v delu dokazuje, da Konstantin ni podelil ozemelj, ki naj bi sestavljala prvo zemljiško last cerkve, torej je posvetna oblast cerkve neupravičena. Delo je prevedeno v slovenščino.
Za današnje razumevanje zgodovine je Declamatio pomembeno delo, ki je popolnoma razveljavilo cerkveno tezo o upravičenosti njene posvetne oblasti. Tedanja cerkev je namreč opirala svojo pravico do zemljiških posesti na listino, s katero naj bi ji bil rimski cesar Konstantin Veliki leta 313 podelil ozemlja. O verodostojnosti te listine so pisali razni humanisti, na primer Nikolaj Kuzanski, a Lorenzo Valla je neizpodbitno dokazal, da gre za falzifikat. Njegovi dokazi so bili tako prepričljivi, da se poslej Konstantinova darovnica ni več nikjer upoštevala.
