“To je zgodovina ceste čez Vršič, ki bi se morala imenovati pravzaprav ‘Ruska cesta’, ker so jo zgradili samo Rusi. Zahtevala je od ruskih ujetnikov mnogo trpljenja in mnogo človeških žrtev,” je pred šestdesetimi leti svoj spominski zapis o gradbenih podvigih čez danes najvišji slovenski cestni prelaz povzel svetovalec pri gradnji Franc Uran.

Sam je nad izvirom Soče živel sedem let, od prvih začetkov gradnje ceste leta 1909 »do prihoda onega strašnega plazu na Vršič, ki je zasul 110 Rusov« leta 1916. Čeprav točne številke žrtev še danes niso znane, tudi zato, ker so bili podatki o žrtvah strogo varovani, vemo, da jih je bilo precej več. Številka, ki jo omenja Uran, se sicer ujema s telegrafskim sporočilom, ki so ga nekaj ur po plazu 8. marca 1916 poslali v štab armade v Beljaku – omenja 100 ruskih ujetnikov in tri može tovorne žice. Dan kasneje so sledili natančnejši podatki (trije mrtvi – od tega en stražar in dva ruska ujetnika – pet stražarjev in 67 Rusov je bilo poškodovanih, pogrešali so še 71 ruskih ujetnikov in 12 stražarjev). A le nekaj dni kasneje se je sprožil nov plaz, ki je terjal nova življenja. Najverjetneje sta bila plazova usodna za med 200 in 300 mož, če upoštevamo še žrtve plazov maja naslednjega leta, je število bliže tristotici.

Več na povezavi.