2. januarja 1492 je padel granadski emirat s čimer se je zaključila 770 let trajajoča rekonkvista.
Rekonkvista (ponovna osvojitev) je bila skoraj osem stoletij trajajoči proces osvajanja muslimanskega in mavrskega ozemlja na Iberskem polotoku. Proti arabskim zavojevalcem ozemlja so se bojevala krščanska kraljestva severne Hispanije od leta 722 do leta 1492, ko je bila osvobojena Granada.
Prikaz osvajanja ozemelj v času rekonkviste.
Na ta dan leta 1492 je zadnji muslimanski andaluški vladar, emir Mohamed XII. (špansko Boabdil), po zadnji bitki v granadski vojni predal svojo oblast katoliškima kraljema Ferdinandu II. Aragonskemu in Izabeli I. Kastiljski.
Predaja Granadskega emirata je eden od najpomembnejših dogodkov v zgodovini Granade, saj pomeni zaključek rekonkviste Al Andaluza. Pogoji za predajo so bili določeni v Alhambrski mirovni pogodbi, ki je izrecno dovoljevala muslimanskim prebivalcem, imenovanim Mudehar, da še naprej nemoteno prakticirajo svojo vero in običaje. Leta 1499 je kardinal Francisco Jiménez de Cisneros, razočaran nad počasnostjo granadskega nadškofa Fernanda de Talavera pri pokristjanjevanju muslimanov in Judov, izvedel program prisilnega pokristjanjevanja in ustvaril družbeni razred spreobrnjencev (conversos). Kardinalov ukrep, ki je bil očitna kršitev mirovne pogodbe, je izzval oborožen upor podeželskega muslimanskega prebivalstva s središčem v pokrajini Alpujarras jugozahodno od mesta.
Iberski polotok je bil v srednjem veku prizorišče stalnih vojn med muslimani in kristjani. Zadnja muslimanska trdnjava je bila prav nasridska Granada. V tistem času je v Al Andaluzu živelo približno pol milijona muslimanov. Po padcu Granade je bilo 100.000 muslimanov ubitih ali zasužnjenih, 200.00 pa se jih je izselilo. Med preostalimi 200.000 muslimani je bilo veliko muslimanske elite, vključno s sultanom Mohamedom XII., kateremu so podelili ozemlje v pogorju Alpujarra, ki je imelo status kneževine. Sultan je kmalu spoznal, da je življenje pod krščansko oblastjo nevzdržno, in se je odselil v severno Afriko.
Tekom 16. stoletja je Granada postajala vedno bolj katoliška in kastiljska, ker so se vanjo doseljevali ljudje iz drugih delov Iberskega polotoka. Mestne mošeje so pretvorili v krščanske cerkve ali jih porušili. Porušili so tudi judovsko četrt. Novozgrajena stolnica in dvorna palača (Chancillería) sta povsem spremenili podobo mesta.
Vir: Wikimedia
