Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice Zofka Kveder. Rodila na današnji dan leta 1878 v Ljubljani očetu Alojzu in materi Neži, rojeni Legat.

Decembra 1896 je dobila prvo službo pisarke v Kočevju. Tu si je pričela dopisovati z Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom in kasneje zdravnikom, ki je čez nekaj let postal njen mož. V Ljubljani se je pričelo tudi njeno literarno ustvarjanje. Leta 1899 se je preselila v Trst. Tu je pričela prijateljevati s Franom Klemenčičem in Etbinom Kristanom, poleg tega pa si je dopisovala s švicarskim pisateljem B. Marquardtom, zaradi česar je konec avgusta 1899 odpotovala v Švico. Oktobra istega leta se je vpisala na univerzo v Bernu. Februarja 1900 se je preselila v Prago, kjer je začela korespondenco z Ivanom Cankarjem. Kvedrova je v pismih pisala, da je bilo prvo leto v Pragi srečno. Z Jelovškom sta dobila hčer Vladošo, partnerski nesporazumi niso bili prepogosti in pisanje ji je dobro uspevalo. Težave so se začele, ko je odkrila, da ji Jelovšek ni zvest. Razmišljala je, da bi se razšla, vendar jo je prepričal, da ostane z njim. Avgusta 1903 sta se civilno poročila na praškem magistratu. Na enem izmed potovanj v Zagreb (1905) se je Kvedrova zaljubila v Krasa in postala njegova ljubica. Na prošnje Jelovška se je zopet vrnila v Prago in padla v depresijo.

Maja 1906 se je cela družina preselila v Zagreb. Čeprav sta se z Jelovškom odtujila, je še drugič zanosila. Aprila 1907 se jima je rodila hči Maša, čez 4 leta pa še hči Mira. Leta 1912 se je preselila k Juraju Demetroviću v Zagreb, s katerim se je že nekaj časa sestajala. V tem obdobju je zopet več objavljala. Zaradi protivladnega delovanja so Demetrovića leta 1914 zaprli. Ta čas je Kvedrova splavila že tretjega otroka, pred tem dveh ni donosila s prvim možem. Vojna se je kazala tudi v finančni stiski.

Februarja 1919 je v Pragi, kjer je študirala, umrla hči Vladoša, kar je Zofko Kveder zelo prizadelo. O Vladoši je začela pisati knjigo, vendar jo je kasneje zažgala.

Naslednja leta je bolehala za različnimi boleznimi, prizadel jo je tudi odnos hrvaških literarnih kritikov, ki so se bolj kot z njenimi leposlovnimi deli ukvarjali z njeno fizično podobo in feministično aktivnostjo. Poleg vsega pa se je še Demetrovič, ki je po vojni postal eden izmed najpomembnejših hrvaških politikov, odločil, da ženo zapusti. Zofka Kveder njegove odločitve ni mogla sprejeti, zato je še tretjič poskušala narediti samomor z uspavali. Pravočasno so jo rešili, vendar si po tem ni več opomogla. 21. novembra 1926 je Zofka Kveder umrla. Za vzrok smrti je bila v uradni izjavi navedena srčna kap, svojci pa so trdili, da je zaužila strup. Pokopali so jo 23. novembra na Mirogoju v Zagrebu.

V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Takšna je téma romana “Njeno življenje”, zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. Prve članke na temo položaja žensk v družbi je pričela objavljati v reviji Slovenka (časnik), kasneje pa še v Slovenskem narodu, Edinosti in v Jugoslovanski ženi. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. O emancipaciji ni le pisala, tudi živela je tako. Kljub poroki dolgo ni želela živeti pri Jelovšku, poleg tega niti od Jelovška niti od Demetrovića nikdar ni želela prejemati denarja.

Vir: Radio Prvi in Wikimedia