Jože Šeško, odbornik Narodne čitalnice v Kočevju
Prav posebne gore list je bil komunist kočevsko-slovenskega rodu Jože Šeško, ki je v skupnem antifašizmu in nacionalizmu sodeloval s klerikalci, kot sta bila kasnejši kočevski ravnatelj Miroslav Friedrich Gorše in kasnejši črnuški župnik Stanko Škvarča (1908-1981 Črnuče pri Ljubljani). Razen pri kulturi pa na drugih področjih seveda niso sodelovali s posebnim haskom. Kakor koli že, tragedijo kaplana-pisatelja Franca Saleškega Finžgarja ob Rinži so prelevili in prebrodili prav ti pogumni soborci.
Na 17. Občnem zboru v gostilni Beljan 11. 1. 1936 je knjižničar Gorše poročal o 1085 knjigah, od katerih jih je 167 nabavil leta 1935. Občnemu zboru Čitalnice je prisostvoval tudi sreski načelnik Brezigar. Ta sin nadučitelja Jožefa Brezigarja iz Doberdoba, Mirko Brezigar, je bil višji policijski komisar, podnačelnik okraja Ljubljana-okolica, okrajni načelnik v Brežicah, Kočevju in Škofji Loki. Kočevska Čitalnica je njega dni imela 96 članov in dva častna člana: sicer bankrotiranega A. Kajfeža in ustanovnega člana Riharda Skubica, generalnega direktorja Trboveljske premogokopne družbe. Dne 15. 1. 1936 je bil med člane Narodne Čitalnice sprejet tudi Josip (Jože) Šeško (* 1908; † 1942) iz Stare Cerkve, diplomirani filozof in poznejši narodni heroj. Jeseni 1937 sta se Šeško in okrajni komisar Henrik Kužnik oglasila pri predsedniku čitalniškega društva Burgarju (Burger) z željo, da bi zbrala kočevske igralske moči za uprizoritev predstave. Dne 4. 12. 1937 so v Šeškovi režiji v kočevskem kinu uprizorili Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorijanski. Dne 30. 1. 1938 so drugi del Pohujšanja uprizorili za radijsko oddajo, gostovanje v Ribnici pa je odpadlo. Šešku pač ni bilo z rožicami postlano.
28. 5. 1936 sta knjižničar Gorše in tajnik Kanduč, oba iz Narodne čitalnice, sestavila “Spomenico o vprašanju Kočevskih Slovencev”, pač kot opozorilo oblastem v Ljubljani. Predvsem so se bali priključitve Avstrije k nacistični Nemčiji, po katerem bi Kočevska postala žarišče ponemčevanja slovenskih dežel. Vsako poletje so “rajhovski študentje” preplavljali kočevski otok in krepili »hitlerijanskega duha«. Čitalničarji so se zavzemali za naseljevanje Slovencev v Kočevje in v Mozelj in s tem za slovenski prodor do Kolpe. Zahtevali so, da uradi ostanejo v Kočevju. S preselitvijo uradov v Ribnico Nemci ne bi veliko izgubili, ker jih itak gmotno podpira tretji rajh. Na razlaščena Turjačanova posestva bi bilo treba naseliti slovenske kmete. Veliko gnezdo ponemčevanja je bilo kočevsko gasilsko društvo (Feuerwehr). Profesor Rajko Kanduč je bil v naslednjih mesecih premeščen iz Kočevja, tako da je Gorše prevzel tudi njegovo tajniško delo. Leta 1927 je Kanduč diplomiral na zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Kmalu zatem, 24. oktobra 1927, je postal nadomestni učitelj na Državni realni gimnaziji na Ptuju. Leta 1928 je postal profesor zgodovine in geografije. 8. marca 1933 je bil iz te gimnazije na Ptuju premeščen v Kočevje, kjer je na gimnaziji poučeval tri leta in pol. 8. novembra 1936 je bil premeščen na 3. državno gimnazijo v Ljubljani, verjetno tudi zaradi incidenta s Pavličkom.
Na 18. občnem zboru v gostilni Beljan dne 21. 1. 1937 so našteli 82 članov. Knjižničar Gorše poročal o 96 novih knjigah, tako da se je število povzpelo na 1181 knjig oziroma kompletov revij. Najbolj cenjeni sta bili založbi Modra ptica in Hram. Banska uprava v Ljubljani je podarila petindvajset knjig. Dne 16. 12. 1936 so poslali petindvajset knjig v Štalcerje. V knjižnico so prihajali gimnazijci, Slovenci iz Ložin in Male gore in tudi stari mož iz mestne ubožnice. Imeli so okoli petindvajset častnikov in revij. Knjižničar Gorše se je tudi jezil: “Knjiga je dragocena stvar, z njo moramo lepo ravnati… Dostikrat moram tudi od boljših ljudi cele mesece čakati na knjige; in ko jih v svoji ljubosumnosti ogledujem, vidim ubožice povaljane, pomaščene, na cigumigu, kot da bi jih bili imeli hunski konjiki pod sedlom.”
Ponovno so agitirali za edinega slovenskega brivca v mestu. V razpravah je sodeloval tudi kaplan Stanko Skvarča s predlogi o nabiralniku za knjige in časopisa ter za potujočo knjižnico, čeprav ni sprejel tajniškega mesta. Potomec prednikov iz Julijske krajined Vekoslav Figar (* 1. Avgust 1910 Pula; † 1976 Kočevje) na je dal pobudo za gledališki odsek, ki bi deloval zlasti na deželi. Dne 19. 4. 1937 so dobili šestintrideset novih knjig in razposlali skupno 148 knjig Slovencem v Mozelj, Kočevsko reko, Štalcerje, Borovec in Škrilj. V teh in drugih krajih so s pomočjo darov slovenskih gimnazij skušali ustanoviti samostojne knjižnice. Dne 19. 12. 1937 je prva državna realna gimnazija v Ljubljani slovesno odprla slovensko knjižnico v Stari Cerkvi; tamkajšnji ponemčeni domačin L. Kren seveda ni bilk preveč vesel te novosti. S Šeškovo pomočjo je bila v njegovi domači Stari Cerkvi v manj kot dveh letih odprta prva slovenska knjižnica na Kočevskem zunaj mesta Kočevje, ki jo je prva državna realna gimnazija v Ljubljani slovesno odprla dne 19. 12. 1937. V Stari Cerkvi je že leta 1929/30 delovalo slovensko usmerjeno prosvetno društvo Sloga, ob njem pa tudi Slovenski Sokol.
Šeško in kaplan Skvarča sta bila nasprotnih političnih nazorov, kljub temu pa sta skupaj delala kot odbornika Čitalnice tri leta in pol, vse do vojne. Ponovno so ju izbirali 13. 1. 1939, 8. 1. 1940 in 18. 1. 1941. Kmalu pa Šeško ni več mogel uspešno sodelovati z bolj desno usmerjenima Goršetom in Skvarčo. Razvil se je v vodilnega kočevskega predvojnega komunista, organizatorja Narodno osvobodilnega boja na Kočevskem in narodnega heroja; ker je bila njegova mati nemška Kočevka je lahko poznavalsko sestavil letak komunistične partije proti preselitvi v Zasavje v hiše odvzete pregnanim Slovencem.
Dne 20. 12. 1937 je Narodna čitalnica hranila že nad 1300 knjig. Na 19. Občnem zboru v gostilni Beljan 8. 1. 1938 so imeli 74 članov in dva častna oziroma ustanovna člana. V letu 1937 so dobili 125 novih knjig, tako da so imeli skupno 1310 knjig. Dostojevskega in druge avtorje so si za dlje časa tudi izposojali iz Ljubljanske izposojevalnice. Za odbornika so predlagali Figarja. Ker ta zaradi prezaposlenosti dolžnosti ni mogel sprejeti so izbrali Josipa Šeška (Jože), ob njem pa še kaplana Skvarča. Šeško, Skvarča in večina drugih odbornikov je bila ponovno izvoljena 13. 1. 1939, 8. 1. 1940 in 18. 1. 1941. Dne 30. 5. 1938 je knjižničar Gorše poročal, da je odposlal po tri zavoje knjig, ki so jih nabrali ljubljanski srednješolci. Poslal jih je v Dolenjo Toplo Reber in v Koprivnik. Kupil je tretji in četrti del Idiota Dostojevskega in naročil knjige Planinske matice. Knjižničar Gorše je prebral tudi spomenico Splošnega ženskega društva v Ljubljani proti zvočnim tednikom, ki so jih predvajali v kino dvoranah in so bili namenjeni “hitlerijanski propagandi”. Čitalnica je menila, da naj bi tedniki raje prikazovali slovenske znamenitosti.
Na 20. občnem zboru v gostilni pri Ferdinandu Činklu dne 13. 1. 1939 so imeli šestinšestdeset članov. Knjige je poslala tudi celjska gimnazija, tako da so upali da bo kmalu vsak večji kraj na Kočevskem imelo svojo knjižnico. Pomeščanjeno kmečko poslopje gostilne Činkl ima na portalu letnico 1834. Okenske okvirje v nadstropju krasijo maske z levjimi glavami. Gostilna Činkl je bila znana kot »furmanska«, zato so jo obdajala gospodarska poslopja. Predvojni lastnik Tschinkl (Činkl) jo je kupil od Verderberjev tako kot gostilničar Beljan: pozneje je bila tam gostilna Rog in za njo mladinski klub Škorc.
Zaradi nesoglasja Šeško ni mogel nadaljevati z uprizoritvami odrskih del. V letu 1938 so dobili 160 novih knjig oziroma revij. Knjižnični fond Narodne Čitalnice v Kočevju je do 13. 1. 1939 narasel na 1470 knjig. Letno so izposodili 1079 knjig, torej več kot dve tretjini zaloge. Izposojnino so dvignili na en dinar. Zaradi političnih dogodkov je bila čitalnica stalno polna, kar je knjižničar Gorše “lahko sklepal iz velike množice ostankov cigaret, ogrizkov, olupkov, s katerimi so tlakovali tla.”
Dne 20. 1. 1939 so se kočevski čitalničarji odločili, da bodo 6. 5. 1939 v kino dvorani svečano praznovali dvajsetletnico čitalnice. Pripravo slovesnosti je vodil štiri članski odsek: France Kovač, Gorše, Skvarča in Šeško. Zaradi političnih nesoglasij v odboru je proslava odpadla. Na seji dne 13. 12. 1939 je bilo mnogim žal za propadlo proslavo. Pogovarjali so se še o pismu, ki ga je tajnik Gorše poslal knezoškofu v Ljubljano Gregoriju Rožmanu (1883 Dolinčiče, Koroška-1959 Cleveland). Pritoževal se je proti nemški maši ob birmi v Kočevju. Druga svetovna vojna se je že začela, sicer le v daljni Poljski, a odmev je bilo čutiti tudi v Kočevju in ob Kolpi zavoljo spretne J. Goebbelsove propagande.
