Dramatika Gregoriča in Šeška

Jože Gregorič je skupaj z J. Šeškovim sošolcem Rudolfom Benuličem, poznejšim gimnazijskim profesorjem srbohrvaščine v Ljubljani, že v nižji gimnaziji ustanovil lastno glasilo Flores, pozneje pa so na gimnaziji ustanovili literarni krožek in list Bliskavice po Župančičevem izrazu. Pisali so pod mentorstvom Franca Pacheinerja (* 1900 Lasišče št. 31 pri Velikih Laščah; † 1960 Ljubljana); sodelovali so Stane Mihelič s pesmimi pod psevdonimom Citronček, njegov brat France Mihelič, ki je iz Ljubljane pošiljal slikovne priloge za ta časopis, poznejši narodni heroj Jože Šeško, sin učitelja Karla (1870-1917) Boris Wider (Vider * 1907 Ljubljana; † 1978 Ljubljana), brata Etbin in štiri leta mlajši pravnik Vilko Bojc (* 1910 Dobrepolje; † 1973 Ljubljana). Etbin Bojc (* 22. 10. 1906 Vače; † 30. 12. 1975 Ljubljana) je pozneje postal uspešen zbiratelj slovenskih pregovorov.

Kljub nemškutarskemu rovarjenju so Kočevski dijaki in visokošolci leta 1920 uprizorili Finžgarjevega Divjega lovca v Kočevju, kar je bila bržkone prva predstava, ki si jo je ogledal prišlek Jože Gregorič; dne 15. 11. 1918 so Divjega lovca igrali tudi v ljubljanskem Narodnem gledališču. Gregorič si je pisal dnevnik od petega razreda dalje in v njem omenil predstavo Finžgarjeve Razvaline življenja pri kočevskem Sokolu novembra 1925; leta 1928 je Gregorič igral Primoža v Finžgarjevi Verigi, dne 27. 1. 1927 pa je kočevska čitalnica sramotno prepovedala dijakom vstop na proslavo ob petdesetletnici pesnika Otona Župančiča, ki je bil za nameček celo J. Gregoričev sorodnik. V višji gimnaziji je Gregorič nekaj let stanoval pri kostelskem gostilničarju Jožefu Beljanu mlajšem (1879-1966), ki je hišo predelal v kostelsko šolo; njegova gostilna se je pozneje imenovala Pri kmetu na Ljubljanski cesti v Kočevju. Na trinajstem občnem zboru Kočevske čitalnice dne 16. 1. 1932 v kočevski gostilni pri Beljanu so Poloviča izbrali za enega od treh članov odseka. Polovič je že čez dva tedna 2. 3. 1932 poročal o nabavi velike dvojne cenene omare za knjige, vendar so mu na štirinajstem občnem zboru dne 28. 1. 1933 pri Beljanovi gostilni očitali, da omare kljub obljubi ni preskrbel povsem zastonj. Ivan Polovič je postal profesor slovenskega, latinskega in nemškega jezika leta 1906; te predmete je poučeval v Kočevju od poslovenjenja gimnazije septembra 1919 do junija 1932. Bil je odlikovan z medaljo sv. Save IV. reda leta 1930/31, podobno kot pred njim ravnatelj Burgar. Tedaj je Polovič še zadnje leto poučeval na kočevski gimnaziji, Gregorič pa je z maturitetnim spričevalom v žepu že študiral v Ljubljani. Dne 13. 9. 1932 je bil Polovič premeščen na prvo realno gimnazijo v Ljubljani. Kot prvovrsten slavist je vplival na Gregoričevo odločitev za slovensko pisanje v zadnjih letih Gregoričevih gimnazijskih študijev, zato se je Polovič za Gregoričevo dobrobit še posebej prizadeval.

Seveda so bili med kočevskimi čitalničarji hudi spori že ko sta bila Gregorič in Šeško v šolskih klopeh. Dne 14. 12. 1920 in 6. 1. 1922 so obravnavali politična nesoglasja med čitalničarji, saj naj bi Rajh, uradno našemljen kot Miklavž, na Miklavževem večeru govoril proti Slovenski ljudski stranki. Profesor Watzl je bilo izredno jezen, vendar ga je njegov sodelavec profesor Burgar pomiril. Dne 6. 1. 1922 je Anton Kajfež znova nagovarjal člane čitalnice, naj opustijo “strankarjenje”; priljuden nastop mu je prinesel izvolitev na dolžnost odbornika. Njegovo vlogo hišnega gospodarja je po ureditvi pohištva za Čitalnico dne 25. 1. 1921 prevzel ravnatelj Watzl, vendar je bil konec leta premeščen iz Kočevja. Kmalu po novem letu so dne 11. 1. 1922 so za novega gospodarja izvolili Watzlovega naslednika, novega ravnatelja Burgarja.

Gregorič se je v kočevskih šolskih klopeh med drugim spoprijateljil s sošolcem iz en letnik višjega razreda, poznejšim narodnim herojem Jožetom Šeškom (Josip, * 1908; † 1942) iz Stare Cerkve. Šeško je bil otrok Kočevarke in Slovenca; po končanem študiju filozofije mu je trda predla, saj je bil označen za levičarja; za take može pač kruha ni bilo v domačem okolju… Po treh mesecih poučevanja na realni gimnaziji v Mariboru je bil leta 1933 zaprt in nikoli več deležen redne službe. Deset let si je zaman iskal primerne zaposlitve, obenem pa odklanjal miloščino oblasti. Čeprav se je Gregorič odločil za duhovniški poklic, kjer je bila pogača domala zagotovljena, sta imela s Šeškom v marsičem podobna nagnjenja. Oba sta rada pisala in organizirala dramske skupine, predvsem pa sta veliko brala. Skupaj sta uprizarjala Cankarjeve drame v Kočevju ob petdesetletnici Cankarjevega rojstva dne 17. 5. 1926 v telovadnici osnovne šole iz protesta, ker si ravnatelj Burgar ni upal izpeljati proslave v gimnaziji, čeprav je dijake podprl za razliko od drugih profesorjev; šestošolec Gregorič je imel tedaj 17. 5. 1926 svoj prvi javni nastop z govorom o Cankarjevem življenju, Šeško pa je recitiral odlomek iz zadnjega poglavja Na klancu. Dne 10. 12. 1927 je Jože Gregorič odlično odigral vlogo starega užitkarja v Remčevi (1886-1952) drami Užitkarji, ki jo je režiral Gregoričev sošolec Viljem (Vilko) Bojc, pozneje prvi predsednik akademskega društva v Kočevju. Dne 14. 6. 1927 so odigrali le polovico Cankarjeve drame Hlapci v Kočevju. Nadaljevanje pa so »pravoverni« kulturni delavci v mestu raje – onemogočili pod grožnjami okrajnega kočevskega glavarja Alberta Platzerja. Cankarjev sloves je pač šel marsikomu v nos, čeravno priimek Platzer ni bil pogost na Kočevskem. Pod dramo so bili podpisani Šeško, Gregorič in Šeškov sošolec Stane Mihelič ribniškega rodu dne 7. 11. 1928. Nekaj tednov po polovičnem uspehu Hlapcev se je Gregorič julija 1927 odpravil za teden dni s koso na Hrvaško. Kosil je pri Vratih blizu Fužin z bratom in vrstnikom in soseščine; s košnjo od zore do mraka je služil po 35 dinarjev na dan; brat Tone je Jožetu na skrivaj klepal koso, saj tega Jože ni znal: pravilno klepanje je pač zahteven posel. Nato so kosci preko Lokev odšli na košnjo v Delnice, kjer pa je bila plača le 30 dinarjev in hrana veliko slabša; zato se je Jože vrnil domov, ostala dva pa sta z vlakom odpotovala v Fužine in kosila še cel mesec. Jože si je bolj kot košnje seveda obetal prvovrstnih izkušenj, o katerih bi pozneje lahko pisal. Kostelci so s tovrstnih ženad domov prinašali tudi primorske pesmi, med njimi o žalostni Mari, ki toži materi zavoljo nezvestega ženina. Dne 19. 9. 1928 so študentje v Kočevju uprizorili Mater po drami duhovnika v Selah pri Slovenjem Gradcu Franca Ksaverja Meška (* 28. 10. 1874 Gornji Ključarovci pri Ormožu; † 11. 1. 1964 Slovenji Gradec); zato se je kulture žejni Gregorič na prijateljevo povabilo kar peš odpravil iz Delača v Kočevje, da bi si predstavo ogledal.

Kot zavedna Slovenca sta Šeško in Gregorič obiskovala tudi kočevsko čitalnico, v kolikor so to redni člani pač dovoljevali. Kar ni bilo ravno vselej. Leta 1926 so za predsednika Čitalniškega odbora izvolili gimnazijskega ravnatelja Antona Burgarja, ki je odbor in z njim Narodno čitalnico vodil vse do vojne. Burgar se je kot profesor zaposlil dne 15. 8. 1910. Z gimnazije v istrskem Pazinu na tedanjem Kranjskem je bil dodeljen kočevski realni gimnaziji v drugem polletju leta 1918/19, ko je Pazin postal hrvaško vplivno območje. Kočevje je obenem postalo slovensko vplivno območje, kjer nemškutarji niso bili več zaželeni na vplivnih uradniških funkcijah. Mogoče bi bilo pri A. Burgarju (zanimiv je opis njegovih strojarskih prednikov v povezavi z Rudeži) dobro omeniti še, da je bila njegova prva zaposlitev v Pazinu, pač pred vpoklicem v vojsko, kamor je odšel z namenom, da ne bo nikomur vzel prsta in si ga tudi ne bo pustil vzeti sebi. V Pazin je šel skupaj s številnimi drugimi Slovenci, med drugim z ravnateljem v Pazinu Ivanom Kosom, slikarjem Sašem Šantlom katerega hči Dušana Šantel nesrečno poročena Kanoni (1908-1988) je bila rojena v Pazinu… Zato je marsikdo še danes prepričan, da je bila v Pazinu slovenska gimnazija, kar je močno pretirano, saj je tak vtis nastal kvečjemu zato, ker so slovenski profesorji na njej pač bolje govorili slovensko kot pa hrvaško…

Burgar je v Kočevju poučeval nemščino, latinščino in grščino od februarja 1919 do junija 1943; obenem je urejeval učiteljsko knjižnico na gimnaziji.