Medtem ko je bil J. Šeškov oče prišlek kot ponesrečen lovec, sta bili rodovini J. Šeškove matere starodavni in razprostranjeni okoli mesta Kočevje. Že leta 1498 je Thomas Kostner (Köstner) obdeloval polovično hubo v vasi Tieffnbach (Dolenja Briga). Tako je bil priimek Köstner morda soroden priimku Kosler (Kozler) v sosednji Kočevski Reki leta 1498, pač v pomenu Kostelec. Podobno so potomci te družine Köstner bržkone kmetovali še leta 1574, ko sta bila dva podložnika zapisana brez priimka v vasi Tieffnbach (Dolenja Briga). Leta 1574 je Lucas Khostner kmetoval v vasi Rajhenau, Thomas Kösthner v Črnem Potoku zahodno od Mozlja, Urban Kastner pa v mestu Kočevje. Vej družine Khestner je bilo tako na Kočevskem že pravo obilje leta 1574. Jakhlitsch je leta 1574 obdeloval vinograd v Dobličah, Bastian Jakhlitsh pa je sočasno kmetoval v Gorenja Loka (Gorenja Nemška Loka, Oberdeutschau, Ober Teutschaw) ob Hribu pri Koprivniku. Kmalu so si Jakliči močno opomogli, saj je Johan Jaklitsch (Ivan Jaklič, Joannes Jaclich, * 1711; † 27. 6. 1758 Perche Tellonio št. 12 (Mrliška knjiga Fara, folij 2) posojal denar celo kostelski baronici Androcha. Družina Köstner se je tako sprva uveljavila zahodno od mesta Kočevje, družina Wittreich (Wietreich, Wietrich) sprva prav tako zahodno od Kočevja leta 1584 nato pa severno od Kočevja, družina Jaklič pa precej dlje vzhodno od Kočevja ob meji z gospostvom Poljane. Po drugi strani je bil Jože Šeško senior prišlek na Kočevskem. Njegov priimek izvira precej dlje proti severu in severovzhodu, med drugim v okolici Turjaka in Sevnice, kjer je zagledal luč sveta.

Tridesetletni Josip Šeško je poročil tri leta mlajšo Kočevko Marija Köstner (1880 Mozelj št. 3 Mtoash’sch-1942) v Kočevju dne 20. Februarja 1907 (Žgajnar 1971, 129). Po poroki in prihodu v Slovensko vas št. 53 pri Stari Cerkvi je Josip Šeško najprej delal pri odvetniku Belokranjcu Lovrenčiču kot pomožni odvetnik (solicitator). Slovenska vas št. 53 je bila nedavno postavljena stavba v lasti družine Benčina, Novak, ali Poje (Poie) z domačim imenom Pöllaisch (Karl Ruppe, https://www.gottscheerland.at/ortsplaene/Windischdorf.pdf).

Leta 1909 je družina Šeško odšla na Koroško v Millstatt št. 43 pri Špitalu (Spittal An Der Drau), na nekdanjo donosno posest celovškega jezuitskega kolegija. Tam je bil Josip davčni uradnik za potrošnjo (Verzehrungs Steuer-Bestellter, Consumption tax officer, Millstatt Geburtsbuch tom. XII, Kopie | M20_018-1 scan 75 folij 75 št. 2). Vendar Koroški hribi nekako niso bili pravšnji, razen za tam rojeno Gizelo Šeško.

Kmalu je Josip Šeško v Kočevju za tri leta prevzel delo dacarja in knjigovodje na žagi magnata Antona Kajfeža iz Novih sel. Prefrigani A. Kajfež ni bil vedno pravično dobrohoten do svojih delavcev, vsekakor pa je podpiral slovenski nacionalizem tako kot J. Šeško. Šeškov nacionalizem je gotovo kljuboval njegovi ponemčeni ženi, kar je sčasoma nekoliko motilo soglasja v njunem zakonu (Žgajnar 1971, 130).

Nakar je leta 1913 Josip Šeško vodil vinarsko zadrugo v vasi Baderna (Mompaderno). Baderna leži 13 km vzhodno od Poreča, 19 km jugozahodno od Pazina na 260 m nadmorske višine, kjer se skoraj vsi ukvarjajo z vinogradništvom. Šeškov najstarejši sin je tam obiskoval šolo, bližnja poreška gimnazija pa je imela kasneje veliko slovenskih učiteljev. Šola se je nahajala v središču naselja Baderna in skupaj s parkom in obzidjem tvori prepoznavno arhitekturno in urbanistično enoto. Zgrajena je bila na začetku 20. stoletja in predstavlja tipičen primer neoklasicistične arhitekture javne vsebine. Ima preprost volumen, sestavljen iz dveh delov: glavnega reprezentativnega in višjega z osnovno vsebino ter manjšega spodnjega, ki je vseboval nosilno vsebino. Zgrajena je bila z materiali, značilnimi za stavbe tega območja v tistem času: nosilne stene iz kamna in delno iz opeke, medetažna in strešna konstrukcija pa iz lesa. Obstoječa stavba ima 436,30 m2 bruto razvite površine. Leta 2008 je bila obnovljena za poslovne namene.

Leta 1914, na začetku prve svetovne vojne, je bil Josip Šeško vpoklican v vojsko. V njegovi odsotnosti je žena Marija rodila njunega četrtega in zadnjega otroka Tončka Šeška (1915 Baderna pri Poreču-1935 Kočevje). Nato se je soproga Josipa Šeška, Marija, s štirimi otroki naselila v Klinji vasi št. 18 severovzhodno od Kočevja, kjer je po starših podedovala hišo. Leta 1942 je hišo v Klinji vasi št. 18 imenovano Tschink’lsch posedoval Johann Tschinkel. Taistega leta 1942 je bilo med 51 hišami v Klinji vasi kar pet v lasti materine družine Wietreich (Wittreich). To so bile hiše št. 4 z imenom Meshnamat’lsch Georga Wittreicha, št. 5 vulgo Vlush’sch Josefa Wittreicha, št. 21 z vzdevkom Ronk’lsch Josefa Wittreicha, št. 25 z imenom Lükaisch Johanna Wittreicha in št. 35 vulgo Roaschtasch v lasti Johanna Wittriecha (Karl Ruppe 2025, Ortsplaene Klindorf (Klinja vas)).

Nato je Marija Šeško iz prihrankov zasluženih med mladostnim delom v Ameriki kupila hišo v Mahovniku. Bratranca v tretjem kolenu njenega očeta sta se rodila tam v Mahovniku (Maschwald) na št. 14. Bila sta sinova lastnika četrtine hube Johana Köstnerja in Marie Hoge. Imenovala sta se Johan Köstner (* 18. april 1870) in Josef Köstner (* 25. december 1872 (Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 03880 skenirana lista 4 in 43)). Kasneje, leta 1942, je Karl Köstner imel v lasti hišo Mahovnik št. 36, medtem ko je Paula Köstner vodila gostilno Fichtenwald na Mahovniku št. 11. Ostale gostilne pa so bile na številkah 2, 6 in 18 (Ruppe 2025 Mahovnik). Obubožana Marija Šeško si je kasneje verjetno sposojala denar od svoje sorodnice gostilničarke Paule Köstner.

Leta 1918 se je Josip Šeško vrnil iz vojne in se začasno zaposlil pri odvetniku dr. Štefanu Rajhu (* 1876) v Kočevju: Rajh je kmalu nato postal dobrotnik J. Gregoriča bržkone tudi na J. Šeškovo priporočilo. Nakar je Josip Šeško postal kočevski občinski tajnik, zaupnik deželne vlade in agitator Nezavisne socialistične stranke, ki so jo po ustanovitvi v Trstu leta 1898 vodili Etbin Kristan, Josip Ferfolja, Ivan Cankar, Dragotin Lončar in Albin Prepeluh. Program Socialistične stranke Jugoslavije je bil sprejet na kongresu JSDS 26. in 27. decembra 1921 v Trbovljah. Nič čudnega, da sta J. Šeško mlajši in J. Gregorič postala tako vneta častilca I. Cankarja.

Josip Šeško je imel v najemu restavracijo pri kočevski železniški postaji. Leta 1924 pa je kupil še gostilno z lesno trgovino v Mahovniku skupaj z dr. Flego, a posel ni ravno cvetel. Dr. Flego je bil morda odvetnik, s katerim se je J. Šeško spoprijateljil med svojim delom v Istri. V Ljubljani je takrat živelo več družin Flego, med njimi tudi uslužbenec ljubljanske opere Branko Flego, rojen v Italiji leta 1903, in v Italiji rojeni policijski skrbnik (Popisi prebivalstva Ljubljane 1921, 1928, 1931, Sistory). Vendar posel ni zares cvetel, saj so bile v Mahovniku že štiri druge gostilne. Nakar so Šeškovo mahovniško hišo prodali na dražbi zavoljo dolgov in se je Šeško skupaj z družino vrnil v soprogino sosednjo mahovniško hišo.

Zavoljo vsakovrstnih finančnih in narodnostih zagat je prišlo do preobrata, saj se starša domala dve desetletji po poroki nista več najbolje razumela. Pač kriza srednjih let. Leta 1926 je Josip Šeško odšel v Semič, nato v Črno goro, Trebnje in končno v Slamno goro pri Kosovski Mitrovici kot nadzornik del in vodja žage pri družbi »Zvečan« v mestu Zvečan (Звечан, Zveçan, Zveçani) ob znani istoimeni trdnjavi severozahodno od Kosovske Mitrovice (Žgajnar 1971, 139; Jarc 1963, 46). Zvečan in Kosovska Mitrovica imata pretežno srbsko prebivalstvo, v Zvečanu pa deluje tovarna svinca in cinka Trepča, ki je bilo po dveletnih obsežnih raziskavah ustanovljeno mesec dni pred J. Šeškovo smrtjo, 9. decembra 1927 kot podjetje Trepca Mines Limited s sedežem v Londonu, generalnim vodstvom v Zvečanu. podružnico v Beogradu, z 2400 delavci, 60 inženirji in 50 uradniki ter začetnim kapitalom skoraj 300.000 funtov. Tako se je Žgajnar bržkone zmotil in je bil J. Šeško eden od petdesetih uradnikov rudnika Trepča. Lokacija Žgajnarjeve Slamne gore ostaja uganka.

Ta ponesrečeni lovec Josip Šeško starejši je bil prijatelj Ivana Poloviča in domala socialist.[1] Dne 6. septembra 1919 so ustanovili slovensko podporno društvo Kočevski dijaški dom za ustanovitev in vzdrževanje dijaškega internata in podporo ubožnih dijakov kočevske gimnazije s knjigami, obleko in podobnim. Prvi predsednik je bil sodni svetnik Ivan Hutter, tajnik pa profesor Ivan Polovič (Kočevar 2022, 124). Dne 17. decembra 1934 so organizirali ustanovni občni zbor Slavističnega društva. Med ustanovnimi člani društva sta bila tudi takratni ravnatelj ženskega liceja v Ljubljani dr. Anton Bajec in profesor na II. gimnaziji na Poljanah v Ljubljani Ivan Polovič (24. 12. 1877-31. 1. 1949 pokopan na Žalah).

Najprej slamnati vdovi, dobro leto pozneje pa kar resnični vdovi Mariji Šeško je ob štirih študirajočih otrocih trda predla. Morala si je sposojati denar pri sosedi gostilničarki, nakar so prodali Marijino mahovniško hišo: ostalo ji je le podstrešno stanovanje v Mahovniku. Kmalu po diplomi sina Jožeta pridobljeni spomladi 1931 se je leta 1931 ovdovela Marija Šeško znova preselila v Kočevje (Žgajnar 1971, 129-131).

Jože Šeško junior je začel obiskovati šolo v Baderni v Istri, nato pa tri leta kočevsko nemško šolo, saj slovenske še ni bilo na spregled. V Mahovniku je živel z dobro leto mlajšo sestro maturantko Gizelo (23. Januar 1910-17. Avgust 1999) drugo sestro šiviljo Marijo, jetičnim bratom Tončkom in vse prekmalu ovdovelo materjo Marijo rojeno Köstner (12. Maj 1880 Mozelj št. 3-1942). Le dan starejša je bila druga Marija Köstner (* 11. Maj 1890 Onek (Hoheneg) št. 18 vzhodno od Kočevja-1942 (Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 03880 scan 270 folij 267 št. 65)), katere krstna botra sta bila botra njen stric ali ded Josef Jaklič z 1/2 hube in soseda Josefa Janke z 3/8 hube, starša pa Georg Köstner (Jure) in Marija Jaklitsch (Jaklič). J. Šeškova mati Marija je umrla poltretji mesec za umorjenim sinom: pokopana je ob hčeri Gizeli na Žalah.

Jože Šeško je najprej obiskoval gimnazijo v Kočevju med letoma 1919/20-1926/27. Leto za njim je tam med letoma 1920/21-1927/28 študiral teden dni starejši soimenjak Jože Gregorič (* 1908): kot siromašnemu podeželanu mu je uk sprva šel počasneje od rok. Postala sta gimnazijca takoj po poslovenjenju Kočevske gimnazije. Nato sta se drug za drugim odpravila študirati v Ljubljano. J. Gregorič je med letoma 1928-1933 obiskoval ljubljansko teološko fakulteto, ki je edina omogočala dokaj brezplačen študij. Vendarle nekoliko premožnejši Šeško pa se je le privoščil ljubljanski študij slavistike. Gregorič si je tudi želel slavistike, vendar si je slavistične študije lahko privoščil šele v Zagrebu med letoma 1934-1939, pač že po ljubljanski duhovniški posvetitvi s F. S. Finžgarjem v glavni vlogi. Leta 1931 je tik pred diplomo študent Josip Šeško (* 1908) je stanoval na Wolfovi ulici št. 12 v Ljubljani, kjer je od leta 1925 deloval Oražnov dom za študente medicine ter Hotel Emonec med Kongresnim in Prešernovim trgom. Dr. Ivan Oražen (1869 Kostanjevica-1921) je zahteval, da se morata njegovi hiši na Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti preurediti v dijaški dom, imenovan Oražnov dijaški dom. Namenjen je bil nezakonskim otrokom in vsem, ki so bili gmotno ogroženi in za študij sposobni, slovenske ali katere od južnoslovanskih narodnosti. V domu so lahko bivali tudi študentje ne-medicinci, nikakor pa ne bogoslovci. Hiši je prepovedal prodati. J. Šeško je brezplačno bival v Oražnovem domu pod taktirko Demokratov med skupno devetnajstimi (19) študenti zbranimi z vseh vetrov: le eden je bil iz Velikih Lašč razmeroma blizu Kočevja (Popis prebivalstva Ljubljana 1931, SIstory; Žgajnar 1971, 132, 134). Bogoslovec J. Gregorič je taistega leta 1931 stanoval nedaleč proč v Bogoslovnem semenišču na Dolničarjevi ulici št. 4 ob stolnici v Ljubljani med skupno petnajstimi (15) gojenci bogoslovci. Le tri leta mlajši Lovšin iz Sodražice je bil nekoliko bližje J. Gregoričevemu domačemu kraju. V bližini je stanoval J. Gregoričev poltretji mesec starejšo vrstnik in soimenjak na Ciril Metodovi ulici št. 19 v Ljubljani leta 1928 in 1931 (Popis prebivalstva Ljubljana 1928, 1931, SIstory). Tako sta bila Gregorič in Šeško še vedno soseda, kot nekoč med kočevskim gimnazijskim poukom: kljub neskaljenemu prijateljstva pa se je med njima postavljal nepremostljiv ideološki zid kljub poznejšemu družnemu pohajkovanju med zagrebškimi kulturnimi znamenitostmi. Dopoldne 8. 5. 1938 je Šeško znova vstopil v Gregoričevo zagrebško sobo, saj je prišel obiskati svojo bolno osemnajstletno sestro Gizelo na zagrebško kliniko. Gizela je slabo desetletje pozneje rodila edinko Jožefo.

Jože Šeško se je za razliko od Gregoriča lahko udeleževal študentskih protestov kot član naprednega delavskega gibanja. Že kot maturant je bil leta 1927 oziroma novembra 1928 sprejet v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). Leta 1930 je bil kot ljubljanski študent izbran za sekretarja kočevskega mestnega komiteja. Po diplomi spomladi 1931 je leta 1933 postal sekretar Okrajnega komiteja KPS Kočevje kmalu po Hitlerjevem prevzemu oblasti v Berlinu. Šeško in Gregorič sta oba črtila Hitlerja, vendar si je le Šeško upal leta 1941 objaviti razglas s katerim je vnaprej preroško obelodanil neljubo usodo Kočevarjev v Brežicah s končno razlastitvijo vred po Hitlerjevem porazu ter vrnitvi brežiških in krških pregnancev.