Uvod
Jože Šeško je bil izjemno izobražen komunist: v marsičem je globoko prekašal vse svoje sotovariše. Imel je tako ponemčene kot slovenske prednike, podobno kot drugi vodilni novodobni Kočevarji John Tschinkel iz Grčaric ali Šeškov nasprotnik Ludwig Kren (Lüwe) iz Stare cerkve in številni drugi. Kljub jezikovnim razlikam so bile »mešane« poroke zelo pogoste na Kočevskem (Južnič 2002, 1-8). Tragične ideje o čistih rasah so bile plod politične propagande, ki se ježal razbohotila v stoletju med Pomladjo narodov in Drugo svetovno vojno. Da bi razumeli J. Šeškovo učenost oplojeno z revolucionarno vnemo, kaže njegova dejanja in nehanja postaviti vštric njegovim mladostnim prijateljem, kot je bil Jože Gregorič.
Gimnazijca Jožeta: Gregorič in Šeško v kočevski čitalnici
Po uspešnem sprejemnem izpitu je Jože Gregorič med letoma 1920-1928 obiskoval realno osemletno gimnazijo v 22 km oddaljenem Kočevju; medtem, ko je kolovratil po cesti od doma, ga je včasih pobral znančev voz na pol poti pri Štalcarjih. Večinoma pa jo je bilo treba mahati kar peš.Tik pred Jožetovim vpisom so po Prvi svetovni vojni kočevske srednje šole izgubile svoj nekdanji povsem nemški-kočevarski značaj, med njimi predvsem gimnazija, ki je z rednim poukom pričela dne 4. 11. 1872 pod provizoričnim ravnateljem Tirolcem Benediktom Knappom; od leta 1874/75 je blestela v novem poslopju s Tirolcem Petrom Wolseggerjem in Štajercem Josefom Obergföllom, po letu 1880/81 pa s petdesetimi štipendijami (Johann Stampfelsche Stipendienstiftung) za nemške kočevske srednješolce in visokošolce iz žepa praškega trgovca Johanna Stampfla (1805 Ravne pri Borovcu (Eben bei Morobitz)-1890 Praga). Le-ta dobrotnik mladine je bil doma v Ravnah, obogatel pa je podobno kot sosedje Kozlerji iz Kočevske reke.Žal Johann Stampfl in njegova nevesta Theresia Schmitzer (1805 Litoměřice (Leitmeritz) 51 km severozahodno od Prage-1578 Praga) nista imela prave sreče z naraščajem, njina čutenja pa si bila slovanstvu tuja.
Dne 28. 5. 1907 je Wolsegger kot ravnatelj izposloval vladni odlok za razširitev šole na stopnjo popolne osemrazredne gimnazije; septembra 1908 se je dal upokojiti, njegov naslednik dr. Franz Riedl pa je naslednje leto dokončal širitev gimnazijske stavbe.Dne 30. 12. 1918 je Narodna vlada izdala odlok o ukinitvi štirih višjih razredov nemške gimnazije Kočevje. Nato je sledil hladen tuš, saj so dne 3. 1. 1919 odpustili vse predavatelje nemške narodnosti in le dva med njimi so pozneje pogodbeno sprejeli nazaj na delo. To je bilo do neke mere maščevanje srbskih oblastnikov in odločno protinemškega notranjega ministra dr. Antona Korošca za medle poskuse Kočevarjev kneza Turjaškega, da bi po vojni zaživeli kot samostojna državna tvorba med Slovenijo in Hrvaško. Dne 3. 1. 1919 so bili Riedl in drugi odpuščeni, začasni vodja gimnazije pa je štiri dni pozneje postal katehet Frančišek Watzl, ki je predaval tudi zgodovino in zemljepis. V naslednjem polletju so zaposlili še Burgarja in Josipa Birso, ki je predaval matematiko, prirodopis, fiziko in kemijo od februarja 1919 do februarja 1920. K nastanku slovenske gimnazije sta veliko pripomogla okrajni glavar dr. Franc Ogrin in deželni šolski nadzornik Josip Novak (1869-1928/1935).
Fran Ogrin (1880 Stara Vrhnika–1958 Ljubljana) je bil novembra 1918 imenovan za načelnika okrožnega poglavarstva v Kočevju. Od maja 1920 do junija 1921 je delal za Narodno oziroma Deželno vlado v Ljubljani. Nato je bil okrožni glavar v Kočevju, od septembra 1923 pa okrožni glavar v Kamniku. V Kočevju je reorganiziral svoj urad glede na nove državne in politične potrebe, skrbel za pravilno slovensko označevanje krajev, spodbujal ustanovitev različnih društev, se zavzemal za gradnjo ubožnice in sirotišnice v Kočevju, Ribnici in Velikih Laščah. Spodbujal je turizem s pisanjem člankov v Planinski vestnik in brošur.
Watzl je hkrati upravljal dijaški dom. Le-ta se je leta 1922 kot gimnazijski internat preselil v boljšo stavbo nekdanjega Studentenheima, ki je pozneje gostil tekstilno tovarno Trikon. Tik pred Jožetovim prihodom v Kočevje so namreč leta 1919 pod pritiskom jugoslovanskih oblasti razpustili mestne skupine Südmark, Schulverein, Turnverein in društvo Deutsche Studentenheim. Naslednji udarec organiziranosti nemških učiteljev v Kočevju je bila smrt profesorja Josefa Obergfölla (* 1853; † 22. 1. 1921 Kočevje) kmalu po prihodu dijaka Jožeta Gregoriča v mesto. Anton Burgar je kot novi ravnatelj gimnazije v Kočevju in predsednik Čitalnice skušal vnesti slovenskega duha v kočevsko mesto, kjer se je pol tisočletja govorilo predvsem v germanskih narečjih. Anton Burgar (Burger) je bil rojen 28. 12. 1883, umrl pa je 27. 8. 1968. Leta 1909 je Anton Burgar (Burger) postal profesor latinskega, grškega in nemškega jezika. Kočevski gimnazijski ravnatelj z najdaljšim stažem med vsemi je postal leta 1920, 31. 3. 1944 pa je posle kočevskega ravnatelja predal Goršetu in se odselil v Ljubljano; Miroslav Gorše (1891-1984) je prestal bombardiranje gimnazijske kuhinje, 12. 6. 1945 pa je ravnateljstvo predal Hermanu Kotarju (1910-1994), ki je rad pel »Adeleide« svojim dijakom in ponosno trdil, da je direktor danes lahko vsak, on pa je pač ravnatelj. Priimek Antona Burgarja (Burger, * 28. 12. 1883 Ribnica št. 138; u. 27. 8. 1968 Ljubljana (Nadškofijski arhiv Ljubljana Ribnica Krstna knjiga / Taufbuch | 04143 folij 122)) namiguje na meščana in res so bili njegovi predniki vpleteni v obrt, vredno pravega mesta. Anton Burgar (Burger) je bil potomec usnjarjev, ki so se naselili v Ribnici na številkah 113, 120 in 133 že vsaj pod družino graščakov Kobencl (Cobenzl) med Sedemletno vojno sredi 18. stoletja. Njihov poklicni naziv Weissgärber je odlikovalo strojarja. V srednjevisokonemškem narečju je bila beseda Wizgerwer v rabi kot poklicno ime za strojarja. Njihovo usnjarsko dejavnost so na ribniškem gradu (Oppido) zapisovali vsaj od leta 1832 do 1869. Ker so njihovi gospodarji Rudeži radi veliko lovili, je imela družina Burger veliko posla s pripravo vsega tega usnja. Dela čez glavo. Njihov krst je zabeležen že 5. februarja 1775 z domačima botroma Oswaldom Detonijem in Marijo Eschotin, potem ko je pra-praded Antona Burgarja (Burger) Petrus Burger poročil domačinko. Izbral je hčer Mathia Zeleshnika in Marine, Ursulo Zeleshnikin (Zeleshnikar, Železnikar) z ribniškega gradu oziroma trga (Oppido) (Nadškofijski arhiv Ljubljana Ribnica Krstna knjiga / Taufbuch | 02024 folij 376).
