Šeško revolucionar, Gregorič pa župnik: Ivan Erker in Alojz Komerički kot Šeškova komunistična mentorja
Kočevsko delavstvo je bilo zlata jama za komunistične agitatorje. Po propadu turjaške kočevske republike in rudarski stavki 20. aprila 1920 je bila v Kočevju razglašena komunistična republika, leta 1920 pa je KPJ na volitvah zmagala z absolutno večino. Kasneje, 25. avgusta 1920, je bil v premogovniku v Kočevju komunistični shod, ki se ga je udeležilo skoraj tristo ljudi. Govornik je pojasnil krvave dogodke na Zaloški cesti 24. aprila 1920, nasilje nad komunisti, streljanje in nepravično sodbo okrožnega poglavarstva. Pojasnil je tudi komunistični program in pozval prisotne delavce, naj se pridružijo komunistični stranki. Govornik je priznal, da je škoda, da je bilo komunistično “gibanje” v kočevskem premogovniku, ki se je pred šestimi meseci začelo v Kočevju kot prvi komunistični trdnjavi v Sloveniji, zatrto. Zdaj “morajo komunisti začeti znova”. Desničarski časopis Slovenec je opozarjal, da se mnogi časopisi in ljudje motijo, ko trdijo, zlasti po porazu komunistov, da v Kočevju sploh ni komunistov. Poleg dejstva, da je komunizem v Sloveniji kljub policijski represiji še vedno prisoten, je Slovenec navedel še en primer: istega dne je v gostilni v Stari Cerkvi komunistični rudar kričal, kako globoko mu je žal, da njegovi prvomajski “pripravljeni nameni (zrušiti vlado, uvesti komunistično vladavino terorja itd.) niso uspeli, vendar da od svojih namenov ne bodo odnehali.” (Kočevski komunistični sestanek, Slovenec, 21. avgust 1920). Kočevski komunizem ni bil omejen le na jezne, dobro organizirane rudarje. Sodelovale so tudi njihove žene. Franc Leskovšek-Luka (1897-1983) je leta 1935 uspel razviti močno sindikalno gibanje kočevskih tekstilnih delavcev. Med železničarsko stavko aprila 1920 so rudarji in lesni delavci Kočevja in Ribnice stopili v oseminštirideseturno solidarnostno stavko, ne da bi čakali navodil svojih strokovnih organizacij. Med stavko in po njej je bilo na rudniku več močno obiskanih zborovanj, na katere je prihajalo tudi okoliško kmetsko prebivalstvo. Ko je bil 26. aprila 1920 v Kočevje odposlan bataljon vojaštva, je to ponovno razburilo delavstvo, ki je proti temu protestiralo na posebnem zborovanju, vojaštvo in žandarmerija pa sta obkolila zborovalce in aretirala več članov strokovnega odbora. Po končani stavki je ravnateljstvo rudnika odpustilo 6. maja 87 rudarjev, 14. maja pa je bilo pet najvidnejših organizatorjev stavke iz Kočevja tudi prisilno odseljenih v domovinske občine. Večina rudarjev seveda ni bilo rojenih v Kočevju.
Temu je sledil nadaljnje odpuščanje okoli 300 najbolj zavednih rudarjev, ki v Jugoslaviji niso mogli dobiti več zaposlitve in so si po večini morali iskati dela v tujini. V vodstvo organizacije so sedaj namesto izgnanih tovarišev stopili med drugimi tudi brata Blazzutti in Jože Dvojmoč. Številčna moč Komunistične stranke se je očitno pokazala ob volitvah v Ustavodajno skupščino 28. novembra 1920: Po statistiki z dne 31. januarja 1921 je mesto Kočevje štelo 3359 prebivalcev, med njimi 1226 nemške narodnosti. Ker ponemčenim Kočevarjem takrat ni bila priznana volilna pravica, je v Kočevju glasovalo le 371 volivcev. Od teh so komunisti na svoji listi zbrali 205, socialisti 31, ostale štiri meščanske stranke pa 135 glasov. Prva prava stavka rudarjev v Kočevju se je začela 17. decembra 1920 in končala 11. januarja 1921. V. njej so rudarji dosegli 30 do 50 odstotno zvišanje svojih mezd. Na enem takratnih zborovanj stavkajočega delavstva je govoril tudi kovinar Djuro Djakovič (Đuro Đaković, 1886 pri Slavonskem Brodu-25 April 1929). Leta 1923 je prišlo na rudniku še do novega mezdnega gibanja, ki pa ni uspelo. Zatem je delavsko gibanje na Kočevskem za nekaj let dokaj zamrlo. Po letu 1927, ko je bilo v rudniku zaposlenih še do 1200 rudarjev, in zlasti v obdobju svetovne gospodarske krize je TPD stalno zmanjševala obratovanje v rudniku, rudarji, zlasti mlajši in z manj številno družino, pa so odhajali za kruhom v tujino. Leta 1931 je bilo v rudniku zaposlenih le še kakih 80, leta 1936 pa 83 rudarjev in še ti so delali le po en ali dva dni v tednu. Tako kot v rudniku je bilo tudi v drugih industrijskih obratih, saj je bilo npr. že leta 1927 na Kočevskem do 3000 brezposelnih, čemur naj bi vsaj deloma odpomoglo ustanavljanje nekaterih novih, industrijskih podjetij. V tem času je prišlo do ponovnega oživljanja ilegalne partijske organizacije. S tem delom je leta 1928 začel Ivan Erker (* 1895) kot kočevski nemški zagrizeni revolucionar.
Oče Ivana Erkerja (* 1895) je bil Johan Erker (Ivan, * 1863 Klinja Vas št. 29). Johan Erker (Ivan, * 1863) je bil nezakonski otrok Marije Erker, katere starši so obdelovali četrtino hube. Ivan Erker se je oprijel gozdarskega poklica z vzdevkom Goldšmid (Goldschmidt). Preselil se je na Breg št. 1. Tam je leta 1942 gospodaril Alois Verderber, po domače Peat’rsch. V Stari cerkvi je dne 16. oktobra 1887 Johan Erker (Ivan, * 1863) poročil svojo sosedo in vrstnico Marijo Rom (* 1863 (Stara Cerkev Poročna knjiga / Trauungsbuch | 02318 scan 104 folij 103 št. 13)) z Brega št. 5. Ta hiša ni bila več naseljena leta 1942. Marija Rom je bila prav tako nezakonski otrok. Njena mati Margaret Rom je bila naseljenka brez pravega premoženja. Marijina in Ivanova poročna priča je bil lastnik hiše Johan Verderber bržkone z Brega št. 1, z Brega št. 4 kjer je leta 1942 gospodaril Hermann Verderber po domače Öksch’niürsch, ali z Brega številka 14 kjer je leta 1942 gospodaril Ferdinand Verderber, po domače Kamasch. Druga poročna priča je bila kajžarica Johanna Schauer, katere potomec Friedrich Schaeer je leta 1942 gospodaril na Bregu št. 22.
Marija Rom in I. Erker sta se naselila v pri Mlaki št. 23, ki ni bila več naseljena leta 1942. Nakar sta vsaj med letoma 1891-1895 bivala v Mahovniku št. 22 po domače Kümaisch, kjer je leta 1942 stanoval Werner. Nato sta zakonca Erker z družino bivala v hiši na Bregu št. 12, po domače Pozlatar (Goldschmidisch, Karl Ruppe, 2025, ortsplaene Rain). Kustos zgodovinar iz Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani (danes Muzej novejše zgodovine Slovenije) Matija Žgajnar (1928-7. avgust 2024) sicer navaja Breg št. 10 (Žgajnar 1971, 134), kar se morda nanaša na tamkajšnjo povojno številko, čeravno je J. Gregorič leta 1976 očital Žgajnarju nezanesljivo pristranskost pri navajanju J. Gregoričevih zaslug, gotovo zaradi Gregoričevega duhovništva. Še več. Žgajnar je celo pomešal Sremsko Mitrovici s Kosovsko Mitrovico.
Tam na številki 12 sta Ivan Erker in Marija imela vsaj sedem otrok, vendar sta bila dva med njimi mrtvorojena, najmlajši Felix pa ni doživel svojega šestega leta. Njuna starejša hči sobarica Marija Erker (* 17. Novembra 1891 Mahovnik št. 22) je poročila pol leta mlajšega topničarja Johana Hrocha na Dunaju pri sv. Roku med vojno 31. 3. 1917. Njuna mlajša hči Elisabeth Erker (* 11. Aprila 1901 Breg št. 12) se je skoraj dvajsetletna poročila v Kočevju dne 29. Marca 1921. Kmetijo na Bregu št. 12 je pred letom 1942 prevzel njun najstarejši sin Josef Erker (* 26. Januar 1888 Kerndorf (Mlaka) št. 23 (Stara Cerkev Krstna knjiga / Taufbuch | 04183 scan 157)) ali pa morda Josefov sin soimenjak. Njegova botra sta bila leta 1888 Matija Kump z 1/2 hube pri Mlaki št. 3 po domače Kumpisch in kajžarica Marija Dallamasse. Pri hiši Kerndorf (Mlaka) št. 23 je leta 1942 gospodaril Alois Verderber, ki je imel v lasti tudi sosednjo hišo Mlaka št. 24.
Po Josefu Erkerju so bili vsi drugi otroci Ivana Erkerja in Marije so bili vsi drugi rojeni na Mahovniku št. 22 in nato na Bregu št. 12. Njihovi botri na Bregu so bili eden najpremožnejših sosedov Andreas Petsche (Peče) z 1/2 hube na Bregu št. 9 skupaj s soprogo Josefo, ter zakonca Mikolan, ki nista stanovala v vasi Breg.
Številne veje družine Rom so kmetovale v Beli Krajini in njej bližnjih krajih Kočevske. Družine Erker so tisti čas živele bližje mestu Kočevje.
Kajžar Josef Erker in Marija Šuštaršič (Shusteritch) sta dobila sina Johana Erkerja v kraju Ort (Konca vas) št. 17 takoj severovzhodno od Stare cerkve dne 7. Oktobra 1890 (Stara Cerkev Krstna knjiga / Taufbuch | 02311 scan 119 folij 116). Tam je leta 1942 gospodaril Johann Kren, po domače Böllmonsch. Ta Johan Erker s Konca vasi je bil kar 27 let mlajši od svojega soimenjaka Johana Erkerja (Ivan, * 1863) z Brega št. 12, 2 km jugozahodno od Konca vasi. Slednji je bil potemtakem med decembrom 1928 in aprilom 1941 star že domala osem desetletij, medtem ko je njegov mlajši sin soimenjak vodil kočevske revolucionarje. Ta Johann Erker (Ivan, * 18. maj 1895 Mahovnik (Mooswald) št. 22) je vodil kočevske revolucionarje med letoma 1920-1941. Njegova botra sta bila mlinar Karl Testin in njegova žena Magdalena Testin, ki sta leta 1942 upravljala svoj mlin za žito v Mahovniku št. 26 z vzdevkom »M’shmolda Miehl«, medtem ko je v bližini na Mahovniku št. 16 živel nacistični voditelj Willi Lampeter. Johann Erker (Ivan, * 1895) je med tistimi komunističnimi upori 21. maja 1920 delal kot elektromonter v Kočevju. Do leta 1936 je živel na Kočevskem, kjer je njegov starejši brat Josef Erker (* 1888) prevzel njihovo domačo hišo na Bregu št. 12. Po 2. svetovni vojni je 12. januarja 1952 v hrvaških Vinkovcih elektromonter elektroinštalater Johann Erker (Ivan Erkar, * 1895) poročil Franjico Komenda vdovo Vidič, morda doma iz Komende na Gorenjskem (Šobar 1971 86-87; Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 03880 scan 347 folij 342 št. 87).
