Drugi Erkerji so živeli na Mali Gori in v Koblarjih (Koflern). Kofler (Kofler) je (bil) pogost priimek na Kočevskem. Ob vasi Koblarji (Koflern) Koblarska jama (Kofler-Grotte). Topografsko je se da ta toponim izpeljati iz besede “Kofel” (zaobljen hrib).

Mlinar Georg Jurij Erker in njegova soproga Gertraud-Jera rojena Erker sta mlela ob Rinži v Slovenski vasi št. 44. Sin nadučitelja Josefa Erkerja, učitelj Alois Erker (Alojz, * 1864) iz Stare Cerkve št. 21 je poročil Marijo Sigmund dne 25. avgusta 1896, tri leta pozneje pa je kot vdovec izprosil Magdaleno Erker. Njegov nadrejeni nadučitelj Georg Jurij Erker (* Maja 1862) iz Borovca št. 6, sin drugega nadučitelja prav tako imenovanega Josef Erker, je z družino stanoval v sosednji hiši na naslovu Stara Cerkev (Mitterdorf) št. 26. Brat Georga Jurija Erkerja, Josef Erker (* 1851 Stara Cerkev (Mitterdorf) št. 26-1929) je bil mozeljski župnik, pisec in urednik lokalnih časopisov.

Vas Breg (Rain) je imela leta 1825 le šest hiš. Do konca stoletja je narasla kar na 21 hiš. Leta 1931 je bilo na Bregu 85 prebivalcev (Simonič 1971, 67). Hiša številka šest je leta 1825 pripadala mlinu ob reki Rinnse (Rinža). Tam je leta 1942 gospodarila Maria Kautschitsch (Kavčič)-Ostermann. Naselje Breg je očitno nastalo ob glavni cesti iz Kočevske proti Ljubljani na zemljišču velikosti treh kmetij (Hub). Do leta 1900 so bili tam štirje kmetje s polovico hube, trije s četrtino hube, dva z osmino hube in devet kočarjev. Tri hiše brez dosegljivih podatkov so domnevno zasedli kočarji, med njimi družina Schaeer. Med prebivalci so bili gostilničar, podeželski poštar, tesar in glavni finančni čuvaj; ta in še en kočar sta prišla s Štajerske. Kljub bližini mesta Kočevja je bila leta 1825 večina stavb na Bregu še vedno lesenih, saj takrat očitno ni bilo dovolj spretnih vaških obrtnikov na razpolago po zmernih cenah. Tako so gradbena dela opravljali kmetje sami ob medsebojni pomoči. Oblike Brega in sosednjih vasi kažejo na različne bolj ali manj pravilne zaprte strukture. Vse vasi so imele aluvialna polja z ozkimi pasovi njiv, katerih oblika sega v dobo ustanovitve vasi.

Metem pa je v mestu Kočevje le lučaj od Brega vrelo pod taktirko Ivana Erkerja. Decembra 1928 je v Kočevju nastala partijska celica, v kateri so bili elektroinštalater Ivan Erker (* 1895) z Brega (Rain) št. 12 severozahodno od Kočevja, rudar Alojz Novak (* 1900 Kostanjevica na Krasu v občini Sežana), Daniel Šafar kostelskega rodu, Alojz Komerički (Lojze, 22. Julij 1907 Grčarice- Januar 1984 Kočevje) s turjaškega gradu in sekretar Jože Šeško (Fajdiga 1965, 943). Vodilni komunist Komerički je bil bržkone hrvaškega rodu, njegov oče pa je bržkone skrbel za Turjaško lovsko rezidenco v Grčaricah leta 1907, vendar Komerički niso imeli v lasti nobene hiše v Grčaricah leta 1942. Alojz Komerički je vedno trdil, da kočevskega gradu ne bi kazalo porušiti, saj je v njem kar spodobno stanoval dokler se ni moral preseliti na sosednjo Podgorsko ulico v Kočevju. Njegovi pastorki Gašparci so igrali odločilno vlogo v kočevski visoki politiki.

I. Erkerjeva in Šeškova celica je začela organizirati brezposelne voditi njihove akcije za zaposlitev. Njih starosta Ivan Erker (Johann) z vzdevkom Goldšmid (Goldschmidt) je bil vodilni komunistični politik nemške kočevske manjšine. Konfinirali so ga v njegovi hiši na Bregu (Rain) št. 10 med šestojanuarsko diktaturo začeto 6. 1. 1926. Kljub temu sta I. Erker (r. 1895) in J. Šeško januarja 1933 delila komunistične letake medtem ko je Hitler prevzel oblast 30. 1. 1933. To letaki so Šeška spravili ob kratkotrajno mariborsko profesorsko službo.

Oborožena I. Erker (* 1895) in Jože Benčina sta z grožnjami rešila J. Šeška iz rok Ortsgruppenleiterja Kočevarjev v gostilni »Harde« 10. aprila 1941. Lastnik gostilne Harde je bil znani hotelir Gustav Verderber (Josef. * 17. November 1895 Kočevje št. 10 (Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 03880 scan 355 folij 350 št. 8)) kot eden od družabnikov firme Avtotaxi družba z.o.z. bil je nečak nekdanjega kočevskega župana Aloisa Loy (1860-1923). Drugi solastniki so bili Rihard in Josefina Loser ter trgovec iz Kočevja Josip Petsche. Njihovo podjetje je bilo registrirana za transport z avtomobili. Zato so imeli v lasti avtomobila znamk Push in Büssing (Bissing) (SI_ZAL, Okrožno kot trgovsko središče v Novem mestu, A zvezek I., SI_ZAL_NME/0016). Ta »Ortsgruppenleiter« Kočevarjev je bil morda kar sam Wilhelm Lampeter Kot “Volksgruppenführer” (vodja etničnih Nemcev), ki je v SS je služil kot SS-Sturmbannführer (major) od leta 1941 do degradacije v začetku leta 1942. Ortsgruppenleiter (vodja lokalne skupine) je bil politični naziv in čin v nacistični stranki, ki je obstajal med letoma 1930 in 1945. Izraz se je prvič pojavil med nemškimi volitvami leta 1930 in ga je imel vodja nacističnega mesta ali v večjih mestih soseske za namene organizacije volilnih okrožij. Po letu 1933 se je s postopkom Gleichschaltung položaj Ortsgruppenleiterja razvil v nacističnega vodjo velikega mesta ali mestnega okrožja.

Tako sta obe narodnosti trčili druga ob drugo v Kočevju precej bolj zavoljo ideologije, kot pa zaradi razlik v pogovornem jeziku. Leto pozneje pa I. Erker (* 1895) ni mogel več pomagati ob italijanskem iskanju Šeška in tovarišev v 4 km severno od Kočevja v Konca vasi (Ort) okoli številk 6 in 14 v lasti Aloisa Kresse in Johanna Kresse po domače Kressaisch. Skrivače so usodno aretirali v bunkerju sosednje hiše Jošta Melje 28. aprila 1942 (Simonič 1971, 134, 136, 137; Erker 1941; Komerički 1959).

Kočevar Ivan Erker Goldšmid (* 1895) je gotovo dobil ime po katerem od svojih prednikov pozlatarjev, morda v povezavi s kočevskim pozlatarjem Fajenzi (Fayenz, Fajenz). Slovenska (in nemška) zgodovina komunizma ga skušata zatajiti, podobno kot I. Ungnadove kočevske protestante. Ne ponemčeni kočevski protestanti ne ponemčeni komunisti v Kočevju namreč ne ustrezajo globalni domnevo o slovenskem značaju kranjskega luteranstva in o slovenskem značaju kranjskega antifašizma. Vsekakor je bilo Šeškovo partijsko vodilo kultura in prosveta, to naša bo osveta. Zato bi utegnil drugače sukati komunistični škorenj, če bi ne omahnil tri leta preden se mu je začela nasmihati oblast. I. Erker (* 1895) pa vseeno ni postal narodni heroj… Imel pa se je po kom zgledovati, saj je bil med njegovimi predniki, morda kar ded njegovega pradeda, Napoleonov sovrag Johann Erker (1781 Slovenska vas–1809).

Prav I. Erker (* 1895) in J. Šeško sta bila gotovo tista, ki sta s poznavanjem lokalnega terena Mačkovo, Beblerjevo in Kraigherjevo vodstvo OF usmerila na Kočevsko z roško Bazo 20 vred. Ponemčeni Kočevarji so se namreč prav radi odločali za partizansko protifašistično reč: Zdravko Troha (1928-2004) je naštel kar 56 Kočevarjev partizanov in aktivistov OF, predvsem z vzhoda Kočevske, kjer je prevladoval vpliv zavednih slovenskih duhovnikov iz Dolenjskih Toplic. Med njimi se je odlikoval major Henrika Dralka (* 1927 Stare Žage (Altsag)), ki se je boril na zmagoviti partizanski strani od kapitulacije Italije leta 1943 do konca 1945, nazadnje s činom majorja. Odlikovan je bil z medaljo za hrabrost, redom zaslug za narod III, redom dela s srebrnim vencem, redom za vojaške zasluge z zlatimi meči. Leta 1960 je poročil poldrugo desetletje mlajšo Kostelko Katarino Rogale (Tinca, * 10. Januar 1942 Podstene št. 5). V Starih Žagah sta imela vsaj tri otroke (Troha 2003). Medtem ko se je večina Kranjcev razdelila med rdeče in bele z nekaj plavogardisti vmes, so se Kočevarji še dodatno ločilo glede zaupanja nacistom, kar je razbilo družini Dralka in Rovan ter še marsikatero drugo. Jungova in Wulhelm Reichova patološka bolezen masovne psihoze fašizma tragedije imenovane Nemčija je kot nalezljiv virus zavdala mnogim, medtem ko je ta kelih pelina šel mimo drugih. Frederic W. H. Myers je leta 1886 zasnoval nezavedno duševnost, da bi razrval staro psihologijo po vzoru na radioaktivnost, ki je zavdale klasični fiziki. Psihični procesi zavesti, pač v možganih, trebuhu ali srcu, so poleg spodnjega praga nenadoma dobili še zgornji prag, podobno človeškim zaznavam zvočnih frekvenc ali valovnih dolžin vidne svetlobe. Pod in nad pragom je nezavedno duševnost sanj, ki občasno skušajo prodreti v zavest. Dunajski židovski Lamarkist Paul Kammerer (* 1880 Dunaj; † 1926 + Puchberg pri Schneebergu v Spodnji Avstrji) je teoretsko analiziral statistiko slučajnosti v svojem sinhronem Zakonu serij, da bi Jungu omogočil priključitev sinhronosti k zahodnjaški trojici prostor-čas-vzročnost za tvorno zaželenega četverčka (Jung 2025, 206, 215, 508, 573, 599; Jung 1952; Pauli 1952; Myers 1892; Kammerer 1919).

Pod veščo roko preizkušenega revolucionarja Ivana Erkerja Goldšmida (r. 1895) je tisti čas doraščal in se na ljubljanski univerzi dokončno formiral študent slavistike Jože Šeško, ki je v desetletju pred drugo svetovno vojno postal osrednja in vodilna osebnost naprednega in partijskega gibanja na Kočevskem, potem ko je njegov oče je moral iskati za družino in zase kruha izven domačega kraja. Ivan Erker Goldšmid (* 1895) je bil popolno nadomestilo za pogrešanega ljubljenega očeta, medtem ko so številni Kočevarji sicer črtili komunizem vključno z očetom Johna Tschinkla iz Grčaric. Zgodaj navezan na lastno preživljanje je mladi J. Šeško leta 1927 končal gimnazijo v Kočevju s prav dobrim uspehom in se vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze kot študent slavistike. Na vseučilišču se je takoj priključil delavskemu gibanju in že leta 1927 oziroma novembra 1928 postal član Partije. V času svojih univerzitetnih študij je razvijal živahno politično aktivnost tako na univerzi, kjer je s tovariši marksisti leta 1928 organiziral »Klub neodvisnih akademikov«, kot tudi na Kočevskem, kjer je leta 1929 v Kočevju ustanovil »Jugoslovanski akademski klub« in bil njegov predsednik. Pri tem je seveda sodeloval v ilegalnih partijskih akcijah in bil zato večkrat policijsko preganjan. Leta 1929 naveže posebno ozke stike z ilegalno partijsko organizacijo v Kočevju, zlasti z Ivanom Erkerjem (* 1895). Šeško se je po diplomi pomladi 1931 kot zaznamovanec brez upa namestitve vrnil v svoj domači kraj. Nakar se je posvetil naprednemu organizacijskemu, kulturno-prosvetnemu in mladinskemu gibanju, skromno skorjo kruha pa si služil z inštrukcijami. Leta 1933 je bil vendarle nameščen na gimnaziji v Mariboru, a bil že po treh mesecih aretiran in odpuščen iz službe, ker so mu dokazali, da je že pred mariborsko namestitvijo sodeloval pri razširjanju ilegalnega partijskega tiska na Kočevskem. Na okrožnem sodišču v Novem mestu je bil zato obsojen na šest mesecev zapora. Po prestani kazni se je vrnil domov in se še bolj vneto posvetil partijskemu delu. Kljub nadzorovanju in zasledovanju po policiji in žandarmeriji je vodil sindikalne organizacije in kulturno-prosvetno delo v ilegalnih delavskih organizacijah. Skrbel je za dotok partijske literature in propagandnega materiala ter končno pripravil tudi krajevno ilegalno tehniko. Zaradi te svoje vsestranske in uspešne delavnosti je kmalu postal sekretar Okrožnega komiteja v Kočevju in uspelo mu je, da je med letoma 1933 in 1940 organiziral skoraj vse delavstvo v kočevskem okraju v naprednih delavskih organizacijah.

Ilegalna Komunistična partija je pripravljala in ustanovila množične legalne delavske organizacije, ki so delovale pod njenim vodstvom. Dne 9. julija 1933 je bil ustanovni občni zbor podružnice Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije, 13. januarja 1935 je bila ustanovljena podružnica Zveze rudarjev Jugoslavije, ki so jo rudarji-komunisti osnovali proti Uniji rudarjev, katero so takrat vodili socialni demokrati. 1. maja 1937 so ustanovili podružnico Zveze strojnikov in kurjačev, zatem podružnice Zveze lesnih delavcev v Kočevju in Ribnici in Zveze gradbenih delavcev v Kočevju, Ribnici, Colnarjih, Banji Loki in drugih krajih, kjer so bili delavci te stroke. Prav tako so ustanavljali zadruge posameznih rudarskih in drugih delavskih skupin. Dne 10. februarja 1935 je bila ustanovljena podružnica delavsko-prosvetnega društva »Svoboda«, ki je še istega leta sodelovala na znanem celjskem zborovanju. Ko so bile »Svobode« razpuščene, so takoj ustanavljali društva »Vzajemnost«, ki so imela iste naloge in program kot razpuščeno društvo. V Kočevju je bila »Vzajemnost« ustanovljena na občnem zboru dne 8. marca 1937, njen odbor pa so sestavljali skoraj isti člani kot odbor razpuščenega društva, le z nekoliko zamenjanimi odborniškimi funkcijami. Obe društvi sta s svojimi prireditvami in nastopi gostovali tudi v raznih krajih izven Kočevja oziroma kočevskega Rudnika. K enotnosti delavskega razreda zlasti v Kočevju je dokaj pripomogla uspela stavka tamkajšnjih delavcev v tekstilni industriji leta 1935.

Že pred tem je prihajalo v »Tekstilani« med delavstvom in delodajalcem do večjih in manjših mezdnih sporov, katerim so običajno sledili odpusti posameznih delavcev ali celih skupin. Ker je zaradi zmanjševanja obratovanja v rudniku brezposelnost vse bolj naraščala, za novo delovno silo seveda ni bilo težave. Enak položaj je bil tudi v tovarni »Triglav«, ki je 1934 nastala Horakove iz »Tekstilne tovarne platna in tiskanin«. Tam v Horakovem Triglavu je se je po štirih gimnazijskih letih zaposlil tudi Jožetov mlajši brat Tonček Šeško (1915 Baderna pri Poreču-9. februar 1935 Kočevje). Že leta 1934 je Okrožni komite poizkusil v obeh tovarnah organizirati enotno mezdno gibanje, ki naj bi izboljšalo materialni položaj delavstva, v mesecu aprilu 1935 pa je sindikalna podružnica vložila novo zahtevo po zvišanju plač. Ker ni prišlo do sporazuma, se je 23. maja 1935 pričela stavka, ki je trajala polnih šestnajst dni. Spor se je uspešno končal 7. junija 1935 s sklenitvijo kolektivne pogodbe med delodajalcem na eni ter Splošno delavsko strokovno zvezo kot predstavnico zaposlenega delavstva na drugi strani. Mesec dni zatem pa je prišlo do izprtja vsega delavstva, ki je bilo čez tri dni zopet sprejeto na delo z izjemo delavskih zaupnikov in tistega dela delavcev in delavk, ki so bili najbolj revolucionarni (Žgajnar 1971, 134; Jarc 1963, 46-47). Stavko so vodili Franc Leskovšek (Peter Strugar, Luka, 1897 Celje-1983 Ljubljana), Jože Šeško, Ivan Erker in kopica tovarišev. Kočevska Tekstilana (Textilana) A. Kajfeža in kneza Turjaškega je pogorela leta 1929: ker si še ni prav opomogla, njeni delavci v stavki niso tvorno sodelovali. Kovinostrugar Franc Leskovšek je bil od leta 1926 član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), od leta 1934 pa član njenega centralnega komiteja (CK). Leta 1933 se je vrnil v Slovenijo in bil v ljubljanskem Saturnusu izvoljen za delavskega zaupnika, nato še za tajnika Zveze kovinarskih delavcev za Slovenijo in predsednika strokovne komisije združenih delavskih strokovnih sindikatov za Slovenijo, saj oblasti dolgo niso vedele, da je komunist. Leta 1935 je skupaj s Kardeljem odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je delal za Kominterno in bil na avgustovskem posvetovanju 1936 v Moskvi kot edini Slovenec imenovan v politbiro KPJ. Maja 1941 se je Franc Leskovšek kot član vojaškega komiteja CK KPS v Konca vasi sestal s člani okrožnega komiteja KPS s sekretarjem okrožnega komiteja KPS Šeškom vred in jim posredoval navodila za ustanovitev in organizacijo Protiimperialistične fronte, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v OF. Po tem Hitlerjevem napadu na SZ je bila julija 1941 pod vodstvom Jožeta Šeška na Suhem vrhu na Travni gori ustanovljena Ribniška četa, ki je delovala na kočevsko-ribniškem območju. Tako je sodelovanje med visoko izobraženim slavistom Šeškom in kovinarjem Leskovškom trajalo domala desetletje: Šeško pa je v njem žal potegnil krajši konec.

Seveda ni manjkalo nasprotnikov. V Mozlju se je medtem med Kočevarji bolj in bolj krepilo Hitlerju naklonjeno gibanje Kulturbunda pod vodstvom župana Johanna Schemitscha. Sodeloval je njegov brat trgovec Karel Schemitsch, zavoljo poslovenjenja šol brezposelni učitelj Fritzel, trgovec Ernest Pangretitsch in njegov oče. Sodelovali so tudi ponemčeni Jurkovič iz Suhega potoka (Suha vas; Dürnbach, Durnbach; Dürnpoch) doma iz Prežulje (Preža, Preže, Prežulja; Präsuln, Presuln), prav tako pa stari mozeljski župnik Jožef Erker, ki pa umrl že dne 18. Avgusta 1924. Imeli so pogoste sestanke in zborovanja. Vmes so hodili na posvete v Kočevje in Ljubljano. Do leta 1939 letno »krošnjarili« v Nemčiji, k njim pa so prihajali agitatorji in kurirji pod raznimi krinkami kot predavatelji, študenti, kmetijski inženirji, voditelji gospodarskih tečajev (Jarc 1963, 46).