V sodelovanju z Rudolfom Kolaričem je France Pacheiner prispeval k učbenikom, kot je bila Nemška slovnica za srednje in sorodne šole (1939) in Nemška vadnica za meščanske šole (1940). Bil je soavtor Nemške vadnica za srednje šole (II. letnik, 1938) skupaj z Rudolfom Kolaričem in Rajkom Šubicem. France Pacheiner je bil urednik zgodovinskih besedil, kot je Zgodovina srednjega veka.

Jože Gregorič je nekaj časa nameraval obiskovati dveletno administrativno železničarsko šolo v Beogradu, ki jo je končal njegov sošolec Jože Bukovac od Potoka s kmetije pri žagi; Jožeta Bukovca je smrt doletela kot načelnika železniške postaje nekje na Hrvaškem med Drugo svetovno vojno. Oče je Jožeta Šeška prav tako nagovarjal, naj se po šestih gimnazijskih letih vpiše na železničarsko šolo, ki je obetala ugleden poklic. Drugi Gregoričev sošolec je odšel na vojaško akademijo, kar je bila tudi želja Gregoričevega očeta; vendar se je Jože očetu navkljub odločil maturirati v Kočevju, saj ga je uka žeja vlekla kljub Prešernovi zbadljivki o goljufivi kači in zagotovitvam Perzijca Omara Hajama, da kogar vleče znanosti poduka, njegova pot kmalu bo postala muka, saj dandanes dražja od modrosti glavica je – luka.

Stanovanje blizu gimnazije je Gregoriča veljalo 50 din na mesec; za Gregoriča je strošek sprva sproti poravnalo dijaško podporno društvo preko blagajnika in okrajnega šolskega nadzornika Josipa Novaka († 1935 Ljubljana), ki je skupaj z dr. Rajhom stanoval v isti hiši sredi Kočevja. Novak je bil dne 19. 6. 1919 izbran za enega od dveh podpredsednikov Kočevske čitalnice. Na prvem rednem občnem zboru Kočevske čitalnice v Beljanovi gostilni so dne 25. 1. 1920 za novega predsednika izvolili Novaka; za dva podpredsednika so izbrali profesorja Antona Burgarja in Antona Kajfeža. Dne 6. 1. 1922 so za predsednika znova izvolili Novaka. Nekateri člani Kočevske čitalnice, med njimi Franc pl. Jenčič (* 1880 Stična; † 1945 Trbovlje), niso bil zadovoljni z Novakovo ponovno izvolitvijo in so zato izstopili iz čitalniškega društva. Franc je bil potomec stare kočevske plemiške družine, ki je v mesto Kočevje prijadrala s Štajerske sredi nevarne vihre Tridesetletne vojne. Francov sin ing. Milan Jenčič (* 1908 Makarska; † 1993 Zagreb) je leto dni pred Gregoričem leta 1926/27 maturiral v prvi generaciji slovenske gimnazije v Kočevju skupaj z J. Šeškom pri razredniku Ivanu Sivcu in predsedniku izpitnega odbora Josipu Westerju. Med Jenčičevimi sošolci je bil tudi nadarjeni dramatik morebitnega ribniškega rodu Stanislav Mihelič (Stane, 1906 Virmaše pri Škofji Loki-2005), od Kostelcev pa so mu družbo v šolskih klopeh delali Frančiška Kajfež (Fanika), Franc Gregorič, sin bogataša Antona in Fanikin bratranec Ivan Kajfež (12. Januar 1906 Kočevje št. 235-1926) in nekaj časa tudi Miha Butina (13. December 1907 Ajbelj št. 5-1980 Ajbelj); Franc Gregorič ni bil bližnji sorodnik leto dni mlajšega Jožeta Gregoriča iz Delača, pokopan pa je v Grosupljem. Sivec je bil naslednje leto tudi razrednik ob maturi treh Kostelcev: Jožeta Gregoriča, Antona Žagarja z Žage ali Trga in poznejše M. Jenčičeve neveste, kočevske sodnice Ane Marije Mavrovič (* 1908 Fara št. 7; † 1963 Fara št. 7), po domače prifarske Siskarjeve; vendar je bil predsednik izpitne komisije to pot dr. Leopold Poljanec; predsednike izpitnega odbora so namreč vabili od drugod in niso bili predavatelji na kočevski gimnaziji. Ivan Sivec (* 3. julij 1892 Libušnje 5 km jugovzhodno od Kobarida) je poučeval slovenski, nemški in latinski jezik, ob tem pa še petje od marca 1920 do junija 1928, zavoljo katerega je uspešno vodil tudi pevski zbor. Alojzij Sivec (* 16. marec 1902 Ljubljana) je poučeval matematiko in fiziko od septembra 1926 do marca 1933, Albin Žabkar pa od septembra 1924 do junija 1925, vendar Jožeta Gregoriča za svoji vedi nista navdušila. Pozneje je njun sorodnik Ivan Sivec (* 1949 Moste pri Komendi) objavil roman o kostelskem junaku Mikuli s predgovorom pisca teh vrstic.

Jenčičeva jeza ni pomagala; časi so se medtem namreč korenito spremenili in plemiški rod ni več imel prave teže, denar je postal sveta vladar. Novaka je močno podpiral Anton Kajfež, ki mu je tudi na občnem zboru 16. 1. 1924 omogočil ponovno izvolitev, dokler ni bil septembra 1924 Novak premeščen iz Kočevja v Ljubljano, kjer je poldrugo desetletje pozneje umrl. Anton Kajfež je ostal odbornik, čeprav se zavoljo pomanjkanja časa ni udeleževal sej odbora. Antonov svak Ivan Sajovic, ki je medtem napredoval v odvetnika, je postal preglednik čitalniških računov. Mladi Kajfežev sosed trgovec Anton Butina (* 1891; † 1955) iz Banja Loke številka 2 je postal namestnik odbornika; njegov sin je sloviti slikar Milan Butina (* 21. 11. 1923 Kočevje; † 24. 6. 1999 Ljubljana). Malo več kot štiri leta pred izvolitvijo se je Anton Butina poročil z daljno sorodnico Antona Kajfeža, Katarino Kajfež (* 1899 Morava 24; † 1968 Ljubljana) iz Ajblja. Tako je Anton Kajfež s svojim bajnim premoženjem in ugledom obvladoval delovanje Čitalnice in sploh slovensko politiko v Kočevju. Dne 29. 9. 1925 je med člane Čitalnice vstopil njegov mlajši brat Josip Kajfež (Jožef, * 1881; † 1943), ki so ga Čitalničarji v pristopnem dokumentu opredelili kot bankirja. Jožef je s sprejemljivo srečo vodil pošto, čebelarstvo in druga podjetja na domačiji v Novih selih številka 2.

PREGLEDNICA 1: Predsedniki slovenske Čitalnice v Kočevju, ki so bili obenem večinoma pomembni Gregoričevi podporniki v dijaških letih