Obiskovalca Čitalnice J. Gregorič in J. Šeško boju za vsakdanji kruh

J. Gregoričev hišnik oziroma stanodajalec na sedanji Ljubljanski cesti številka 17 v Kočevju je bil Kočevar David Staiger (Steiger). Skupaj s soprogo sta bila prijeten par, vendar sta se že Januarja 1921 preselila na Dunaj, tako kot številni drugi Kočevarji, ki jim nova jugoslovanska politika ni bila ravno pri srcu. Jože Gregorič si je moral potemtakem poiskati slabše stanovanje v bližini nekdanjega kočevskega pokopališča ob cesti proti rudniku pri ponemčeni gospodinji ribniškega rodu Jožefi Češarek, ki ji je pogosto bral nemške liste in časopise. Moral je nositi stare obleke, pisati svoje in tuje naloge, namesto brcanja žoge gospodinjiti, saditi krompir, sekati drva, nositi drva v pisarno Ivana Sajovica v vili Sajovic zgrajeni leta 1909 kjer je Jožefa pospravljala… Najemnine za to novo stanovanje v znesku 75 dinarjev na mesec J. Gregorič namreč pogosto ni zmogel poravnati tudi po več mesecev, dokler mu profesor slovenščine Polovič ni uredil podporo 375 dinarjev iz kočevskega Dijaškega doma, potem ko se je Gregorič potožil v slovenski šolski nalogi v obliki pisma prijatelju. Dr. Ivan Sajovic je po pomladi 1931 najel Gregoričevega prijatelja na novo diplomiranega slavista Jožeta Šeška za učitelja svojih otrok rojenih med letoma 1916-1919 (Žgajnar 1971, 134). Ti najstniški otroci so bili Ivo, Tihomil in Božena (Božica Kristina) ter Franc, ki se je pozneje potepel v Ameriki. Seveda je bila to Šeškova velika priložnost, saj je bil Sajovič kočevski župan med letoma 1924-1927, ko je J. Šeško obiskoval zaključne razrede kočevske gimnazije.

Gregoričev prijatelj Šeško postaja heroj

Polovič je na podoben nevsiljiv način pomagal tudi Jožetu Šešku (* 4. 12. 1908 Slovenska vas št. 53 pri Stari Cerkvi; † 1942), ki mu je vsak dan dostavil rezino kruha preko Šeškovega sošolca Antona Puclja (* 1908), sina pomembnega politika Ivana. J. Šešku je namreč trda predla po odhodu in še posebej po smrti očeta soimenjaka Jožeta na lovu v Kosovski Mitrovici. Jožetov oče je umrl med lovom v Kosovski Mitrovici v smeri Crvenih Vod (Црвене воде) ob naselju Istogut (Istog, Istok, Burim) pri mestu Peć (Pejë) na nadmorski višini 1,842 metrov. Osirotelost je Jožetu priskutila že itak borno skorjo kruha ob ovdoveli materi ponemčenega rodu. Josip Šeško (Jože, 1877 Brdo (Berdo) št. 1 en km severno od Planine, župnija Št. Vid na Planini pri Sevnici-1928 Kosovska Mitrovica-Crvene Vode (240 Sv. Vid na Planini Krstna knjiga / Taufbuch | 03721 scan 20 folij 20) je padel pod strelom sostanovalca Marka Ferkovića iz Kosovske Mitrovice, ki ga je nato še oropal: nakar si je prevzetni Marko prislužil dvajset let zapora. Marko je bržkone delal na žagi v Zvečanu pod Šeškovim nadzorstvom.

Jože Šeško senior je bil krščen v cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Planini, ki je gotska in je bila omenjena leta 1414. V tej taisti cerkvi naj bi se po legendi poročila celjski pokneženi grof Friderik Celjski († 1454) in Veronika Deseniška (1390/1400 Dišnik južno od Bjelovarja-1425 Ostrovo) leta 1424/25, torej domala 450 let pred Jožetovim tamkajšnjim krstom. Friderik in Veronika sta si privoščila romanco na prav zato imenovanem gradu Fridrihštain južno nad Kočevjem na nadmorski višini 970 m. Je bil to povod, da si je Jože Šeško za svojo lastno romanco prav tako izbral Kočevje domala pol tisočletja po nesrečni Veroniki? Slabo stoletje po Veronikini sreči in nesreči sta na taistem gradu Fridrihštajn pod streli jeznih podložnikov padla kočevski graščak Jurij grof Thurn (1460-1512) in njegov oskrbnik. Je bil to namig usode za lastne strelne rane Josipa Šeška, ki so mu zavdale dobra štiri stoletja pozneje, resda ne na Fridrihštajnu?

Boter Josipa Šeška v Št. Vidu na Planini pri Sevnici severno od Planine, severovzhodno od Sevnice je bil sorodnik Tomaž Šeško, pač ob sosedi Javornikovi. Starša Josipa Šeška sta bila Katarina Gračnar (Gračner, Gratschner, * 22. November 1851 Globinjek št. 8 južno od Planine, severovzhodno od Sevnice (240 Sv. Vid na Planini Krstna knjiga / Taufbuch | 03719 scan 171 folij 171)) in lastnik četrtine hube Anton Šeško (Scheschko, * 22. maj 1841 Brdo št. 4; † 8. oktober 1901 Brdo št. 1 (240 Sv. Vid na Planini Krstna knjiga / Taufbuch | 03719 scan 29 folij 29; 240 Sv. Vid na Planini Mrliška knjiga /Sterbebuch | 04852 scan 297 folij 297)). Njegov sosed, mlajši vrstnik in soimenjak je bil Anton Šeško (Scheschko, * 12. Januar 1844 Teuchte št. 3 (240 Sv. Vid na Planini Krstna knjiga / Taufbuch | 03719 scan 68 folij 68)). Četrtina hube je bila seveda premalo za številno družino in Josip Šeško je vzel pot pod noge: nove železniške povezave so ponujale številne priložnosti, prav zato pa je Josip Šeško svojemu sinu soimenjaku svetoval železničarsko službo, ki je bil dosegljiva že po šestih gimnazijskih letih. Anton Šeško (Scheschko, * 22. maj 1841) je bil nezakonski sin Apolonije Marije Šeško (* 9. februar 1814 Brdo št. 13 (240 Krstna knjiga Sv. Vida na Planini / Taufbuch | 03718 sken 15 folij 15)), katere starša sta bila Mathias Šeško in Agnes Rupret. Tik preden so Habsburžani s 6. koalicijo okupirali Pariz, je bila krščena herojeva prababica Apolonija (Polona) Šeško, hčerka razmeroma bogatega lastnika cele kmetije na Brdu št. 13 Matije Šeška in njegove soproge izbrane kar iz sosedstva Agnes (Neže) rojene Rupret. Pri porodu je dne 9. februarja 1814 pomagala izkušena babica Agnes Šeško, bržkone kar stara mati novorojenke Agnes Freze poročena z Matijo Šeškom starejšim.

Ta starejši Josip Šeško je končal le štiri razrede osnovne šole v domačem kraju. Svojo bodočo nevesto je morda srečal že v ZDA, kjer je kot najstnica v družbi sorodnikov skušala zaslužiti nekaj pametnega za svojo poročno balo. V ZDA je vstopila prek otoka Elis kot Maria Kostner iz Mozlja na ladji La Savoie leta 1902, ko je bila stara komaj dvaindvajset let. Njeni sorodniki iz Mozlja so na otok Ellis prispeli šele pozneje, v letih 1911 in 1912, pač na različnih ladjah. Njega dni njen bodoči mož J. Šeško ni bil med ameriškimi potniki na otoku Ellis, vsaj ne preden se je poročil z Marijo Köstner (Iskanje potnikov, Kip svobode – fundacija Ellis Island, Inc.). Starša neveste Marije Köstner sta bila mozeljski posestnik polovične hube na št. 3 po domače Mtoash’sch Johann Köstner in dve leti starejša Maria Wittreich (Wietreich, * 5. Maj 1850 Kočevje št. 61 (Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 00850 scan 76 folij 149/75 št. 46)). Poročila sta se v Kočevju dne 1. Julija 1877, ko je nevesta Maria Wittreich (* 1850) že živela v bližnji Klinji vasi št. 18. Njuni poročni priči sta bila sorodnika Matija Köstner s cele hube in Johan Köstner s 1/4 hube (Kočevje Poročna knjiga / Trauungsbuch | 03883 scan 89 folij 88 št. 19). Babica narodnega heroja Jožeta Šeška (* 1908), Maria Wittreich (* 5. april 1850 Kočevje št. 61) je bila nezakonska hči svoje soimenjakinje Marije Wittreich (Wietreich, * 17. April 1828 Kočevje št. 61), hčere mesarja Johanna Wittreicha s polovične hube in Marije Prenner poročene v Kočevju 26. Avgusta 1823. Ta Marija Prenner je bila bližnja sorodnica čevljarja iz Pirč št. 15 Josefa Prennerja (* 1819 Kočevje št. 61) in pravnukinja pobiralca taks pri mitnici v Pirčah Johanna Jaclicha (1711-1758 Pirče št. 12). Njihovo posest v Kočevju št. 61 je med letoma 1909-1920, bržkone še pred vojno kupil sedlar Rudolf Rovan (1880 Zagorje št. 13-1923 Kočevje št. 61 (danes Podgorska št. 1)). Dne 29. Junija 1905 se je sedlar Rudolf Rovan v Kočevje priženil iz Zagorja št. 13 kot ded profesorja pravnika Marka Rovana: nato je iskal primerno kočevsko hišo za svojo dokaj donosno sedlarsko obrt, saj njega dni ta prave konje še niso povsem zamenjali kovinski konjički. Kot potomec zagorskih rudarjev in klobučarjev se je dobro počutil med kočevskimi rudarji. Njegovo sedlarsko obrt s hišo vred je podedoval njegov sin in soimenjak Rudolf Rovan (1908 Kočevje št. 66–1990)). Zgodaj leta 1942 je še bil tam sedlar. Nakar je optiral za preselitev v Brežice-Krško, saj je bila njegova mati Kočevarka Roza Perz (1881 Mala Gora št. 49-1923 Kočevje št. 61 (Stara Cerkev Krstna knjiga / Taufbuch | 04183 folij 114)). V Mali Gori št. 49 je bila Roza Perz soseda in sorodnica sina Marije Perz (Pertz, Mala Gora (Malgern) št. 49), Nikolaja Wietreicha (r. 7. Februar 1791 Mala Gora (Malgern) severno od Kočevja), Napoleonovega vojaka kostanjevih las in modrih oči. Družine Perz (Percz, Pericz) so leta 1574 kmetovale okolici mesta Kočevje v vaseh Polom, Konca vas, Dolnja Topla Reber, Spodnje Ložine in Klinja vas.

Brat in sestra Rudolfa Rovana (* 1908) se nista odločila za preselitev: raje sta ostala v Kočevju. Rudolfova sestra Gabrijela Rovan poročena Kopitar (1906 Kočevje št. 146–2000 Ljubljana Center (Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 03881 scan 188 folij 183)) je bila dobra prijateljica z Giselo Šeško, sestro Jožeta Šeška. Botra Rudolfa Rovana (* 1906) in njegove sestre Gabrijele (* 1908) sta bila vrtnar (Plutzmeister) Rudolf Šercer in njegova soproga Magdalena. Babica (Hebamme) pa je bila obema dojenčkoma njega dni zelo priljubljena babica Anna Perz, morda Anna Ranzinger poročena Perz (* 1853 Kočevje št. 119 tovarna stekla (Glassfabrik)) iz znane steklarke družine.

Tudi njih sosedje si bili močno zanimivi. V Kočevju št. 88 je leta 1942 Ernestine Braune upravljala kavarno medtem ko je bil Josef Prenner brivec v Kočevju št. 57, Frančiška Kikel-Prenner pa je živela kot upokojenka v Kočevju št. 97 (Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 00848 scan 54 folij 105/53 št. 52; Kočevje Krstna knjiga / Taufbuch | 03881 folij 225; Karl Ruppe 2025, Ortsplaene Gottschee).

Pozneje leta 1942 so družine Köstner živele kar v štirih različnih hišah v Mozlju: Marijino domačo št. 3 imenovano Mtoash’sch je imel v lasti Marijin brat ali nečak Rudolf Köstner, številko 27a v Mozlju je imel Josef Köstner, št. 34 v Mozlju Wolf Köstner, št. 48 v Mozlju pa Rudolf Köstner. Družin Wittreich (Wietreich) pač ni bilo v Mozlju leta 1942 (Karl Ruppe 2025, Ortsplaene Obermösel).

Pol tisočletja prej leta 1498 je bil Clement Wietrich podložnik na polovični hubi v vasi Novi Lazi (Hinterperg) pri Kočevski reki zahodno od Mozlja. Tam je 1564 in leta 1568 na njegovi kmetiji delal Peter Wirteich, leta 1574 pa Wüetrich brez zapisanega imena in vdova Wüetricha.

Leta 1574 je Mert Wieterich kmetoval v vasi Gorenje (Obrer) severno od Kočevja, njegov sorodnik Ambross Wietrich v vasi Seč (Setsch) severno od Črmošnjic, Mathe Wietrich in Peter Wietrich v vasi Novi Breg (Neupacher) severno od Mozlja severovzhodno od Kočevja, neimenovana kmeta Wietricha pa v vasi Novi Lazi (Hinterperg) pri Kočevski reki zahodno od Mozlja in v vasi Preža (Prose) južno od Novih Lazov zahodno od Kaptola. Leta 1574 so trije neimenovani kmetje s priimkom Wuetrich delali v Novih Lazih, dva pa v Štalcarjih. Leta 1812 so oblasti Ilirskih Provinc k vojakom vpoklicale Matevževega sina kostanjevih las in obrvi ter modrih oči, Nikolaja Wietreicha (* 7. Februar 1791 Mala Gora (Malgern) severno od Kočevja). Njegova domača vas Mala Gora leta 1574 še ni bila naseljena. Visok je bil 1560 mm, kar je bilo nekoliko nižje od tedanjega povprečja. Na srečo je bil šepav in zato nesposoben za vojaško službo po št. 1437 (Arhiv RS, fond SI_AS 1077 Zbirka spisov iz francoske dobe, Zaporedna številka zapisa v kantonu Kočevje: 237, zaporedna številka v glavnem seznamu nabornih obveznikov: 4346). Morda je bil prav on praded neveste Josipa Šeška (* 1877). Drugi nevestin praded je bil morda sobojevnik Nikolaja Wietreicha (* 1791), sin kmeta z imenom Pavel Kestner (Köstner) in Marije, Matija Kestner (Köstner, * 1. Avgust 1790 Kočevje). Le-ta je bil domala poldrugi decimeter višji od Nikolaja, saj so mu namerili 1705 mm. Tudi njegovi lasje in obrvi so bili kostanjevi, vendar pa je imel temno rjave oči, bledo polt in rahle zaznambe od črnih koz. Dne 2. 4. 1813 je bil napoten v Ilirski polk ob odhodni kontrolni št. 13, št. ukaza 33. Vključen je bil vanj dne 1. 5. 1813 pod št. 7145 (Arhiv RS, fond SI AS 1077 Zbirka spisov iz francoske dobe, Zaporedna številka zapisa v kantonu Kočevje: 141, zaporedna številka v glavnem seznamu nabornih obveznikov: 4250). Zato je zamudil katastrofalno rusko kampanjo od 24. junija do 5. decembra 1812, vendar se je morda vseeno boril v nič manj tragični v bitki pri Leipzigu med 16. in 19. oktobrom 1813. Predniki J. Šeška iz okolice štajerskih krajev Sevnice in Planine niso bili vključeni v Ilirsko provinco in so se zato kvečjemu borili proti Napoleonovim silam.