Kronanje Sigismunda Luksemburškega za cesarja Svetega rimskega cesarstva

Sigismund Luksemburški je bil predzadnji cesar Svetega rimskega cesarstva, ki je bil okronan v Rimu. Njegova izvolitev pomeni preobrat v času, ko sta ugled in vloga rimskega cesarja upadala. V času vladavine Vaclava IV., Sigismundovega polbrata, so si namreč volilni knezi ustvarili znotraj cesarstva precej avtonomen položaj.

Sigismund je bil na prelomu iz 14. v 15. stoletje eden izmed najmogočnejših vladarjev v Evropi. Okronan je bil za madžarskega kralja po izjemno zapletenem zaporedju dogodkov. Že kot otrok je bil namreč zaročen z Marijo, hčerko Ludvika I. Ogrskega iz družine Anžuvincev in njegove žene Elizabete (Jelisavete) iz bosanske vladarske rodbine Kotromanićev. Marija je bila naslednica velikega kraljestva, ki se je raztezal od Jadrana do Baltika, zato je bila za Luksemburžane zaroka še posebej uspešna. A po Ludvikovi smrti je Elizabeta prisilila ogrske plemiče, da so Marijo razglasili za novega ogrskega »kralja«, njo pa za regentko. Elizabeta je tudi dosegla, da so Sigismunda izključili iz kakršnihkoli načrtov glede prevzema ogrskega prestola. Še več, tudi poljske plemiče je prisilila, da so namesto Sigismunda za kraljico priznali Hedviko, njeno mlajšo hči. To dejanje je verjetno v upanju, da bo ugodil svoji bodoči tašči podprl tudi Sigismund, ki se je šel v Krakov pogajati v imenu Elizabete in Hedvike.

Marija Ogrska in Elizabeta Kotromanić na sliki Some Orlaija Petricha, ki prikazuje njuno ujetništvo.

A kljub sodelovanju pri imenovanju Hedvike za poljsko kraljico, Elizabeta ni želela slišati, da bi se Sigismund poročil z Marijo. Zato se je odločil za vojaški pohod proti Elizabeti. A pojavil se je še tretji igralec, ki je izkoristil napetosti med Sigismundom in Elizabeto. To je bil neapeljski kralj Karel III. Drački, ki je zasedel Budim in prevzel ogrski prestol. Središče tega prevzema oblasti in z njim povezanega odpora proti t.i. ženski vladi je bilo ves čas v južnih obmejnih hrvaških in srbskih predelih. Vodstvo uporniškega gibanja so leta 1385 prevzeli trije bratrje Horvati, ki so bili sicer starega madžarskega porekla, a so imeli večino posesti v Slavoniji. V temu odporu sta bili Elizabeta in Marija prisiljeni, da se formalno odrečeta prestolu, a sta kmalu dobili tudi precejšnje število podpornikov. Karel III je bil tako po 39. dneh na prestolu umorjen, verjetno po naročilu Elizabete. A Horvati so še naprej nadaljevali boj za krono, v imenu Karlovega mladoletnega sina Ladislava. Uporniško gibanje se je hitro razširilo po večjem delu Hrvaške z izjemo dalmatinskih mest.  Leta 1386 so uporniki, ki sta jih tedaj podpirala tudi bosanski kralj Tvrtko I, sicer Elizabetin bratranec, in srbski knez Lazar, pri Gorjanu v Slavoniji ujeli obe kraljici. Marijo so zaprli v Novigrad pri ustju reke Zrmanje, Elizabeto, ki je verjetno dala ubiti Karla III. pa so umorili.

Ob podpori Benečanov, so Sigismundove sile naposled rešile Marijo iz ujetništva in končno se je lahko izpolnila njuna zaroka. S poroko si je Sigismund končno zagotovil ogrsko krono. Vseeno pa je trajalo kar nekaj let, da si je Sigismund pokoril upore plemiče. Šele leta 1394 je osvojil glavno oporišče bratov Horvat, kar je privedlo do (začasnega) poraza privržencev neapeljske linije. A že naslednje leto je Marija umrla, s čimer se je zamajal Sigismundov položaj na ogrskem prestolu. Marijina sestra Hedvika je tako zahtevala krono zase, a jo je Sigismund načeloma pomiril, dokončno pa so dvomi potihnili po Hedvikini smrti leta 1399.

V času, ko se je Sigismund pogajal s Hedviko, je vodil tudi križarsko vojno proti Turkom h kateri je pozval papež Bonifacij IX. A ker je bil to čas velike shizme, ko je poleg rimskega papeža vladal še avinjonski protipapež, so se h klicu za križarsko vojno odzvali le v Avstriji in Benetkah. Na Sigismundovo osebno prošnjo se jim je pridružil še Filip Drzni iz Burgundije. Križarski pohod leta 1896 se je končal z velikim porazom krščanske vojske pri Nikopolju v današnji Bolgariji. Tam bi verjetno padel tudi Sigismund, če ga ne bi rešil celjski grof Herman II., s katerim sta skupaj pobegnila na benečansko galejo in se preko Črnega morja vrnila do Splita. Sigismund je Hermanu takoj po vrnitvi podaril mesto Varaždin, ter gospostvi Vinica v Podravini in Vrbovec v Zagorju, če dve leti pa še kot dedni fevd hrvaško grofijo Zagorje. S tem je Sigismund dobil močnega zaveznika, ki je nato posegel tudi v spor za ogrski prestol in v dogodke na Češkem, kjer si je Sigismund prav tako prizadeval zagotoviti krono. Tam so ga po sporu s plemiči leta 1401 zaprli, iz zapora pa ga je rešil prav Herman II. Celjski. Kot pogoj za izpustitev se je s češkimi plemiči dogovoril, da se bo Sigismund odpovedal poroki s hčerko češkega vojvode Henrika. Hkrati sta Sigismund in Herman določila, da se bo bodoča madžarska kraljica postala Hermanova mlajša hčerka Barbara. A ta je bila ob zaroki stara vsega 9 let, zato sta se poročila šele čez 4 leta, novembra 1405. Čez eno leto pa je bila vez med Celjani in Sigismundom potrjena še s podelitvijo dodatnih ozemelj na Hrvaškem, saj so celjski dobili še Čakovec z Medžimurejm, upravo nad zagrebško škofijo ter dedni naziv hrvaškega bana.

Prihod Sigismunda Luksemburškega (zgoraj) in prihod Barbare Celjske (spodaj) na koncil v Konstanci.

Že leta 1410 pa se je Sigismundu odprla pot do cesarskega naziva. Sigismund je že dolgo veljal za možnega novega rimsko-nemškega kralja. Kljub intenzivnim tajnim pogajanjem, pa je Sigismund na glasovanju 20. septembra 1410 v Frankfurtu dobil le tri glasove od sedmih. Na ponovnem glasovanju čez teden dni, se mu ni godilo boljše, saj je ponovno dobil premalo glasov. Več jih je dobi njegov bratranec, moravski knez Jošt, a tudi on ne dovolj, da bi prevzel cesarski naziv. Kmalu zatem, 18. januarja 1411, je Jošt umrl v nepojasnenih okoliščinah, kar je vodilo do tega, da je Sigismund na novih volitvah 21. junija 1411 dobil vseh sedem volilnih glasov in tako postal novoizvoljeni cesar. A na kronanje je moral še malce počakati, saj je bilo stanje v osrednji Evropi precej zapleteno. Kljub temu pa se je nemudoma po izvolitvi lotil dela in si zadal, da bo pomiril spore med Poljsko in Ogrsko, tako da je popustil svojemu svaku, kralju Vladislavu II, ki je bil poročen z Barbarino sestrično Ano Celjsko. Zavezal se je tudi, da bo končal razkol v Cerkvi in poskušal vzpostaviti vezi s pravoslavnimi cerkvami ter se še naprej bojevati proti Turkom.

8. junija 1413 so neapeljske čete iz Rima pregnale avignonskega protipapeža Janeza XXIII, ki je nekaj let pred tem iz Rima izrinil Gregorja XII. Sigismund mu ni mogel pomagati, se je pa ponudil, da organizira cerkveni koncil. Po dolgih pogajanjih je Sigismund 20. oktobra 1413 sklical vesoljni cerkveni zbor v Konstanci, ki naj bi se začel leto kasneje, 1. novembra 1414. Čas do koncila je najprej izrabil za (prvo) kronanje v Aachnu 8. novembra 1414, kjer je bila poleg njega za cesarico okronana tudi Barbara Celjska. Nato pa se je nemudoma posvetil intenzivni diplomaciji z evropskimi vladarji, ki jih je vabil v Konstanco. Kako spreten je bil, se je kazalo v dejstvu, da so na koncilu sodelovali tako Francozi kot Angleži, čeprav so bili sredi stoletne vojne.

Koncil v konstanci, ki se je začel 5. novembra 1414, je bil zelo turbolenten, a na koncu precej uspešen, zlasti kar se tiče vprašanja velike shizme. Sigismund je imel na koncilu vodilno vlogo, vmes pa je potoval tudi v Francijo, Anglijo in Borgundijo, da bi dosegel abdikacijo vseh papeških kandidatov. Na koncu so vendarle udeleženci dosegli sporazum, ki je končal cerkveno shizmo leta 1418, a šele potem, ko je Sigismund zagrozil Francozom, da se bo postavil na angleško stran v stoletni vojni. Na ta način so Francozi popustili in končali papeški spor.

Proti koncu življenja je ostal neizpoljnjen le še en izmed njegovih ciljev, in sicer kronanje v Rimu. Leta 1431 je dobil železno krono kot kralj Italije. Po kronanju v Milanu je ostal v Sienni, kjer je vodil pogajanja za kronanje kot rimsko-nemškega cesarja v Rimu. To mu je tudi uspelo, saj ga je papež Evgen IV kronal za cesarja na današnji dan, 31. maja 1433, le tri leta pred smrtjo. Ta zadnja tri leta je preživel na še enem protiturškem vojnem pohodu, ki pa ni bil uspešen. Z Barbaro sta imela le eno hčerko, Elizabeto Luksemburško, ki se je poročila s habsburžanom Albertom V. in ga je Sigismund imenoval za svojega naslednika. S Sigismundovo smrtjo je namreč luksemburška rodbina tudi izumrla.

Up Next

Related Posts