“Ob njegovem prvem obisku v Sloveniji so Slovenci tedanjega regenta in prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića radostno sprejeli kot svojega »narodnega vladarja«. Množično navdušenje so številni skušali ujeti v verze, s katerimi bi izrazili globoka čustva ob tem dogodku. Marija Lamutova je upesnila asociacijo na lepo pravljico iz davnine – o kraljeviču, ki je rešil »kraljičino zakleto iz zlobne zmajeve moči«. In k njej dodala, da »ta pravljica ni danes več varljiva,/ ta pravljica je danes istinitost živa!«

Topla čustva so bila v veliki meri vzajemna. Kasnejši kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev (1921–29) oziroma kralj Jugoslavije (1929–34) je Slovencem vračal ljubezen s tem, da je s svojo družino redno obiskoval Slovenijo, zlasti med zimskimi meseci. Med temi obiski se je kraljeva družina, predvsem njegovi trije sinovi Peter, Tomislav in Andrej, navdušila za zimske športe in alpinizem. Najbolj so alpski športi prevzeli kraljevega najstarejšega sina in prestolonaslednika, po prezgodnji očetovi smrti pa tedaj najmlajšega evropskega kralja – Petra II. Že leta 1935 se je prvič skušal povzpeti na najvišji vrh Jugoslavije, vendar so mu vremenske razmere preprečile načrt. Vrh je mladi športnik osvojil štiri leta pozneje v družbi svojih prijateljev in sošolcev.”