Epidemija črnih koz v Jugoslaviji

Črne koze (osepnice oz. variola) so človeška nalezljiva bolezen, ki se kaže v obliki gnojnih mehurčkov na telesu, ki jih spremlja tudi vročina. Bolezen se lahko razvije v blažji ali težji obliki, pri kateri je smrtnost 30–35 %. Pri 65 – 85 % preživelih bolezen na koži pusti brazgotine, pri 2–5 % pa lahko pride do slepote in deformacije udov. Kot ena od zadnjih v Evropi se je z epidemijo črnih koz soočila Jugoslavija leta 1972. 

Virus variole, ki povzroča bolezen črnih koz, se prenaša kapljično ter preko neposrednega kontakta z okuženimi telesnimi tekočinami in predmeti. Dokler ne nastopijo simptomi bolnik ni znatno kužen, kužnost je največja v prvem tednu pojava mehurčkov. Virus odporen na sušenje in se tako v krastah lahko na sobni temperaturi ohrani več let. Na povečan prenos okužb vplivajo tudi vremenske razmere. V območjih z zmernim podnebjem je bilo največ okužb pozimi in spomladi, v tropskih območjih pa takšnih nihanj v okužbah ni bilo.

Child with Smallpox Bangladesh.jpg

Otrok, okužen s črnimi kozami. Vir fotografije: Wikimedia.

Specifično zdravilo za črne koze ni znano, učinkovito je le cepljenje. S pomočjo slednjega je bila bolezen ob koncu 70. let izkoreninjena. Pred tem je npr. v 50. letih vsako leto za črnimi kozami zbolelo 50 milijonov oseb. Do zadnjega večjega izbruha črnih koz v Evropi je prišlo leta 1972 v Jugoslaviji, kjer je do diagnoze prvega primera trajalo kar nekaj časa in se je zato bolezen razširila med prebivalstvom. Z virusom variole se je med vračanjem iz Meke v Iraku okužil eden od romarjev. Po vrnitvi na Kosovo je okužil sorodnike in prijatelje. Eden ob okuženih je bil zaradi slabega zdravstvenega stanja 10. marca 1972 poslan v beograjsko bolnišnico. Sprva so pacientovo stanje diagnosticirali kot reakcijo na penicilin. Pravzaprav pa je šlo za zelo nalezljivo in težko obliko črnih koz, pri kateri pacient izkrvavi še pred pojavom izpuščajev. Takšen potek bolezni je bil zanj usoden še iste noči. Primere črnih koz so pričeli odkrivati tudi v Beogradu, preko pacienta se je okužilo 38 oseb, za osem je bila bolezen usodna.

Na situacijo se je oblast odzvala s strogimi ukrepi. Razglašeno je bilo vojno stanje in uvedena karantena. V slednjo je morala tudi ena od medicinskih sester, ki je skrbela za okuženega pacienta v beograjski bolnišnici. Namestili so jo v z vojsko zastražen hotel. V svojem dnevniku, ki ga je iz karantene pretihotapila v spodnjem perilu, je opisala težko izkušnjo: »Čakali smo na življenje ali smrt … naslednjih 15 dni bomo živeli skupaj in čakali, kdo bo naslednji …« Poleg karantene se je Jugoslavija odločila za množično ponovno cepljenje prebivalstva, kar je opravila s pomočjo SZO in vojske. Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Tako so morali potnikuu ob vstopu v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja delavcev. V Sloveniji niso zabeležili nobenega primera bolezni. Posledice epidemije so bile kljub temu vidne, npr. v gospodarstvu, pa tudi v posledicah cepljenja, saj večje pozornosti kontraindikacijam niso pripisovali. Tako je bilo cepljenih kar nekaj nosečnic in posledično je prišlo do večjega števila medicinsko indiciranih splavov. Po dveh mesecih je bilo epidemije konec, zbolelo je 175 ljudi, med njimi je življenje zaradi bolezni izgubilo 35 oseb. O epidemiji je bil leta 1982 posnet film Variola Vera, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.

Črne koze so bile izkoreninjene konec 70. let, do zadnjih dveh primerov je namreč prišlo leta 1978 v Združenem kraljestvu. Šlo je za nepojasnjen primer okužbe v laboratoriju, kjer so virus hranili. Smrt okužene medicinske fotografinje je sprožila razmišljanje o ranljivosti človeštva – cepljenje proti črnim kozam je namreč večina držav v 70. letih zaradi izkoreninjenja opustila. Zato je Svetovna zdravstvena organizacija pričela pozivati k uničenju virusa v laboratorijih. S tem se Rusija in Amerika nista strnjali, zato je SZO sklenila, da se zaloge virusa lahko hrani za raziskovalne namene. Poleg hranjenja virusa pa je leta 2017 razburilo tudi dejstvo, da je mogoče virus znova ustvariti, četudi so vsi vzorci uničeni.

Viri:

https://www.casnik.si/40-letnica-epidemije-crnih-koz-v-jugoslaviji/

https://www.24ur.com/novice/tujina/kako-se-je-jugoslavija-spopadla-s-smrtonosno-epidemijo-in-jo-premagala.html

http://www.bbc.co.uk/history/british/empire_seapower/smallpox_01.shtml

https://luftika.rs/variola-vera-epidemija-jugoslavija/

Up Next

Related Posts